Memoir of a Snail (2024)

Rating: 8 out of 10.

Avstralski animator in filmar Adam Elliot velja za eno od najbolj prepoznavnih imen na področju stop-motion animacije in hkrati za ustvarjalca, ki si za svoje projekte vzame več let časa, saj se tekom nastajanja ne poslužuje uporabe digitalne / računalniške tehnologije. Zato ne preseneča, da je njegov najnovejši celovečerec, tragikomedija Memoir of a Snail, nastajal več kot pet let, kar služi kot dokaz filmarjeve močne ustvarjalne determinacije, ki je dandanes žal vse redkejša. In čakanje se je vsekakor izplačalo; film, pri katerem je Elliot črpal navdih iz lastnega življenja, spremlja težavno odraščanje dvojčkov Grace Pudle, ki živi skupaj s paraplegičnim očetom in bratom dvojčkom Gilbertom, do katerega goji še posebej močno navezanost. Dvojica se pred krutostjo vrstnikov zateka v svet branja knjig in zbiranja polžev, njuna mladost pa je tragično prekinjena zaradi nenadne očetove smrti in odločitve socialne službe, da dvojčka loči. V naslednjih letih Gilbert odrašča v družini verskih fundemantalistov, medtem ko je Grace prepuščena sama sebi in se pred svetom zapira v svet polžev, cenenih ljubezenskih romanov in bašenja s hrano. Memoir of a Snail je boleče iskren in ganljiv prikaz življenja družbene izobčenke, ki ne želi komunicirati s svetom, saj ji ta ne ponuja veliko razlogov za to; Elliot z dobršno mero empatija in tudi kritike prikaže krutost vsakdana človeka, ki se ne zna “vklopiti” in je tako obsojen na odrinjanje, zlorabo in nasilje v vseh možnih oblikah. Pogosto mučno zgodbo Elliot začini s toplim, pa četudi občasno grobim humorjem, odličnimi glasovnimi predstavami eminentnih igralcev kot so Sarah Snook, Kodi Smit-McPhee, Eric Bana in celo legendarni mračni trubadur Nick Cave ter znova čudovito minimalistično stop-motion animacijo, edina preglavica filma pa je njegov zaključek, ki je sicer emocionalno močan, vendar nekoliko predvidljiv. Memoir of a Snail je navkljub temu dober dokaz, da bo tudi animacija za odrasle imela svoje mesto v prihodnosti.

We Live In Time (2024)

Rating: 8 out of 10.

Romantični filmi imajo dolgo zgodovino spogledovanja s tragedijo oz. situacijami, kjer močno ljubezen med dvema osebama prekine nekaj groznega. Takšen pristop seveda predstavlja dvorezen meč, še posebej, ker je ta pogosto uporabljen (oz. bolje rečeno; zlorabljen) v namene najbolj preprostega način izvabljanja gledalčevih čustev, kjer ganljivost nadomesti vsiljiva solzavost. Romantična drama We Live In Time vsaj na površju deluje kot tak film; ta spremlja burno desetletje v življenju mladih zaljubljencev Tobiasa (Andrew Garfield) in Almut (Florence Pugh), ki je zaznamovano s kariernimi vzponi in padci, pogostimi poskusi zanositve, rojstvom otroka in kakopak hudo boleznijo, kjer mora Almut postaviti službo kuharske mojstrice na stranski tir in kreniti na pota težavnega zdravljenja. Pričujoči film vključuje vse elemente povprečne romantične žajfnice, od katere imajo največ koristi proizvajalci robčkov, s katerimi si gledalci brišejo solze; mlada in idealistična zaljubljenca, ki morata s skupnimi močmi premagati hude izzive, pri tem pa spoznata, da ima vsak od njiju svoj pogled na svet, kar zna usodno vplivati na njuno razmerje. In četudi se We Live In Time občasno oklepa sentimentalizma, je vse prej kot čustveno manipulativna in prisiljeno solzava cenenost, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Garfielda in Pughove, ki z naravno kemijo in iskricami svoja lika obogatita z ogromno očarljivosti in predvsem globine. Film se od povprečnih romanc razlikuje tudi po svojem nelinearnem pripovednem toku, ki pogosto menjava časovna obdobja, vendar so ti preskoki izpeljani povsem brezhibno oz. tako, da gledalec ne bo imel težav s spremljanjem zgodbe. We Live In Time je film, ki vsaj na prvi pogled niti približno ni imel možnosti biti tako dober kot je na koncu izpadel, toda naj ta služi kot dokaz, da pristna romanca v sedmi umetnosti še ni umrla.