Megalopolis (2024)

Rating: 5 out of 10.

Četudi je legendarni Francis Ford Coppola zaslužen za celo vrsto filmskih klasik, se med njegove največje projekte v karieri šteje realizacija več kot štiri desetletja kreativnih sanj v obliki ZF eposa Megalopolis. O Coppolovi zagnanosti priča tudi dejstvo, da se je pred leti spustil v dobičkonosne posle s prodajo vinogradov zgolj zato, da bi zbral dovolj financ za realizacijo filma. Ne glede na končni rezultat, je Coppoli treba priznati vsaj to, da je eden redkih filmarjev, ki samozavestno sledi svoji viziji in je zanjo pripravljen tudi tvegati, kar je v današnjem svetu vse bolj konformistične filmske ponudbe vredno pohvale. Megalopolis je orjaški in pompozen film, ki se poigrava z konceptom vlečenja vzporednic med propadom zahodnega rimskega cesarstva in padcem vse bolj zradikalizirane sodobne Amerike; film se odvija v novodobnem Rimu, ki je nadrealistična imitacija mesta New York, kjer gledalci spremljamo rivalstvo med pragmatičnim županomo Franklinom Cicerom ter genialnim umetnikom in znanstvenikom Cezarjem Catalino, ki s pogledom v prihodnost civilizacije snuje izgradnjo utopičnega mesta Megalopolis. Kot že rečeno; vzporednice med rimskim cesarstvom in sodobno Ameriko so dokaj očitne, toda Coppolin film je prej osebna zgodba o nerazumljenem geniju, ki je vedno korak pred časom, njegove ideje pa so preveč grandiozne za običajnega človeka, kar filmu doda nianse kreativne samovšečnosti in pretencioznosti, vendar pa to ni največjega težava režiserjevega sanjskega projekta. Megalopolis je vizualno atraktiven, razkošen in ambiciozen film, kateremu ni moč očitati predvidljivosti, visoka mera eksperimentiranja s stilom in vsebino pa na več mestih zbudi gledalčevo radovednost. A tu se tudi prednosti filma končajo; Megalopolis je žal še vedno bizarno odigran in brezciljen film z enodimenzionalnimi liki, številnimi vsebinskimi luknjami in pretirano nagnjenostjo k eksperimentiranju, ne da bi Coppola ob tem računal, kako se bo ob ogledu počutil gledalec. Seveda je lepo, da je legendarni režiser uspel realizirati svoj “življenjski projekt”, vendar pa je cena gledalčevega potrpljenja žal previsoka, da bi Megalopolis označili za uspeh.

Mr. Crocket (2024)

Rating: 6 out of 10.

Zadnja leta je v filmskih grozljivkah moč opaziti trend vrnitve estetike klasičnih VHS kaset oz. njihovega značilnega zrnatega formata, ki ga kakopak povezujemo tudi z našimi nostalgičnimi spomini na odraščanje v 90. letih. Mr. Crocket ne sicer spada v kategorijo omenjenih grozljivk, saj VHS estetiko uporabi kot zgolj to; kot vizualno atraktiven učinek. Naslovni lik je voditelj otroške oddaje z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ugrablja otroke iz disfunkcionalnih družin, jim opere možgane in iz njih ustvari hipnotizirane sužnje. Njegove ugrabitve se širijo po okolici, dokler mama enega od pogrešanih otrok ne odkrije način, da bi se zoperstavila diaboličnemu Crocketu, vendar je to lažje rečeno kot storjeno. Mr. Crocket je film, katerega vse težave so na tak ali drugačen način povezane z njegovo (pre)kratko dolžino; 88 minut enostavno ne ponudi dovolj časa, da bi razvil zgodbo in večino likov, ki ostajajo enodimenzionalni in ne pretirano zanimivi. Celo zdi se, da nekje tam zunaj obstaja daljša različica filma, ki bi uspela narediti tako zgodbo kot like bolj zanimive, saj v takšni različici vse deluje prenagljeno in površinsko. Kar pa ne pomeni, da je Mr. Crocket slab film; pravzaprav je zelo soliden poklon Cravenovi klasiki Nightmare on Elm Street, ki postreže z impresivnimi posebnimi učinki, peščico solidnih strašljivih prizorov, odličnim zvokom in izvrstno igralsko predstavo Elvisa Nolasca v vlogi naslovnega zlikovca, ki dobi še največ priložnost, da se razvije in pusti pri gledalcu globji vtis. Mr. Crocket je kratkočasna grozljivka, ki pa bi lahko z malce več poglobljenosti mnogo več.