Filmske recenzije | RAZGLEDANO

O zvitem psihološkem trilerju The Wasp, posnetem po istoimenski gledališki igri britanske dramatičarke Morgan Lloyd Malcom, je najbolje vedeti čim manj. Na najbolj preprost način, ne da bi ob tem razkrili preveč vsebine, bi film opisali kot prikaz vnovičnega srečanja med nekdanjima sošolkama in prijateljicama Heather in Carlo, katerih poti so se tekom njunega težavnega odraščanja iz sprva neznanih razlogov ločile. V dobi odraslosti obema ženskama ni nič bolje; Heather je ujeta v hladen zakon z možem, za katerega sumi, da ji ni zvest, medtem ko je cinična in jeznična Carla mati štirih otrok (in enega na poti) in zaposlena kot blagajničarka. Po več letih odsotnosti se Heather nenadoma odločil kontaktirati Carlo z nenavadno ponudbo, ki bo obema spremenila življenje, vendar se kmalu izkaže, da se za vsem skriva nekaj bistveno bolj srhljivega. The Wasp je enigmatičen triler, ki gledalca ves čas pušča v negotovosti in mu ne razkrije celotnega ozadja dogajanja, kar ustvari kot rezilo noža oster suspenz in neprestano ugibanje, v kateri smer se bo zgodba premaknila. Skoraj vedno se izkaže, da ni nič tako, kot se sprva zdi in ravno to spreobračanje pričakovanj je tisto, kar drži pokonci gledalčevo napetost. Veliko zaslug za to imata tudi glavni igralki Naomie Harris in Natalie Dormer, ki postrežeta z resnično izvrstnima predstavama, v veliko pomoč pa sta jima tudi njuna kompleksna lika z motivi, ki bodo marsikaterega gledalca ujeli popolnoma nepripravljene. Resda film ob vnovičnem ogledu izgubi nekaj ostrine in je na trenutke rahlo predvidljiv, a kot celota gre za kompetentno narejen psihološki triler za odrasle, ki ne bo razočaral nikogar.

Nemška režiserka Nora Fingscheidt je s svojima celovečercema System Crasher in The Unforgivable dokazala, da ima čut za prikazovanje usod nerazumljenih žensk, potisnjenih na rob družbe, pa naj gre tu za podivjanega otroka ali travmatizirano osebo, ki jo preganja mračna preteklost. Njen najnovejši film The Outrun sledi tej formuli, hkrati pa jo tudi dopolni s poetičnostjo in nelinearno pripovedno strukturo; zgodba, posneti po spominih britanske pisateljice in igralke Daisy Lewis, spremlja mlado žensko Rono, ki se po odhodu iz klinike za zdravljenje odvisnosti od alkohola vrne na rodni otok na Škotskem, kjer pomaga svojemu duševno bolnemu očetu pri delu na kmetiji, sočasno pa se znajde v dvojnem konfliktu z iskanjem boljšega jutri in še vedno gorečo željo po pitju. Skozi serijo prebliskov iz preteklosti gledalce dobi vpogled v njen padec v brezno popivanja in propadlo zvezo, hkrati pa Rona preko spoznavanja zgodovine rodnega otoka in njegovega ekosistema (da bi premagala željo po alkoholu, se zaposli v inštitutu za raziskovanje ptic) išče odgovore na vprašanja, ki jo spremljamo je že ranega (in travmatičnega) otroštva. The Outrun je film, ki ambiciozno in spretno prepleta elemente surovega socialnega realizma in liričnega simbolizma, kar sicer nekoliko predvidljivi zgodbi o prebolevanju in iskanju smisla doda nekaj dobrodošle svežine. Srčika filma se kakopak nahaja v kompleksni osrednji junakinji, ki jo čudovito odigra Saoirse Ronan in s svojo čustveno intenzivno predstavo znova dokaže, da je ena od najboljših igralk svoje generacije. Fingscheidtova do problematike alkoholizma pristopa odgovorno in iskreno, nelinearnost pripovedi ni preveč moteča, obenem pa film z vpeljavo elementov škotske folklore zgodbo simbolično obogati in ji doda potreben navdihujoči duh. S filmom tako ni popolnoma nič narobe, razen tega, da je njegova zgodba precej standardna štorija o posamezniku, ki skuša ubežati temačni preteklosti in najti nov smisel v življenju. Navkljub predvidljivosti pa je The Outrun izredno ganljiva čustvena karakterna drama, ki ostane zasidrana v gledalčevem spominu.