Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Potem, ko je španski šoker Rec iz leta 2007 v pravem trenutku ulovil uspešnost podžanra filmov z najdenimi posnetki in postal velikanska komercialna uspešnica (zaslužek je kar petnajstkat presegel proračun filma), je bilo pričakovano, da se ne bo vse ustavilo samo pri enem filmu, ampak bo temu sledilo nadaljevanje in morebiti cela franšiza. In res; dve leti kasneje smo bili gledalci deležni novega filma s preprostim naslovom Rec 2, ki sta ga (znova) spisala in zrežirala Jaume Balaguero in Paco Plaza, sicer scenarista in režiserja predhodnika, kar je vsekakor vzpodbudna novica, poleg povratka ogromno likov iz prvega filma pa se je tudi obdržal format najdenih posnetkov. Nadaljevanje se začne le nekaj minut po zastrašujočem epilogu iz prvega filma; v stanovanjski blok v središču Barcelone, kjer je izbruhnil skrivnostni virus, zaradi katerih se ljudje spreminjajo v krvoločne pošasati, prispe znanstvenik v spremstvu štirih specialcev, da bi odkril izvor virusa in morebitni protistrup, vendar se njihova prizadevanja kmalu spremenijo v okruten boj za preživetje. Rec 2 v primerjavi s predhodnikom daje mnogo več poudarka na akciji, medtem ko je element grozljivega postavljen v ozadje, kar bi znalo zmotiti oboževalce izvirnika; visoki suspenz in strašljiva atmosfera sta sicer še vedno prisotna, vendar pa se Balaguero in Plaza oklepata že videnih trikov in le redkokdaj resnično prestrašita gledalca. To pa ne pomeni, da je Rec 2 slabo nadaljevanje; z vznemirljivo akcijo, posneto iz prvoosebne perspektive, pristnimi igralskimi predstavami in živahnim dogajanjem gre še vedno za nadpovprečno dobro strašljivko, ki bo odgnala strahove tistih, ki so se bali, da bodo priča še enem brezdušnemu in generičnemu nadaljevanju. Solidno drugo poglavje franšize Rec.

Ameriški dramatik Russell Hunter (1929 – 1996) je za časa svojega življenja med drugim bival v odročni vili v ameriškem Denverju, kjer je odkril dnevnik pokojnega invalidnega otroka, katerega so starši zaprli v majhno podstrešno sobo, glas umrlega dečka pa naj bi Hutnerja vodil do lokacije, kjer je bilo zakopano njegovo okostje. Ta nenavadna izkušnja predstavlja navdih za kultno nadnaravno dramo The Changeling, ki bi si oznako posneto po resničnih dogodkih morebiti celo zaslužila; Hunter je tokrat John Russell (George C. Scott), skladatelj, ki se po tragični prometni nesreči, v kateri izgubi ženo in hčerko, zateče v glasbeno ustvarjanje in pri iskanju navdiha poišče pomoč zgodovinskega društva, ki mu priskrbi bivanje v odmaknjeni vili. Kmalu po njegovem prihodu se v hiši začnejo odvijati nenavadni dogodki, ki ga vodijo do šokantnega razkritja temačne preteklosti vile. The Changeling mnogi uvrščajo med najboljše nadnaravne grozljivke vseh časov, kar je vsekakor zaslužena oznaka; režiser Peter Medak s pomočjo močnega scenarija in subtilnega pristopa do počasnega grajenja groze ustvari atmosferično strašljivko, ki v elemente klasične zgodbe o duhovih vloži presenetljivo emocionalno zgodbo o prebolevanju in iskanju notranje odrešitve, ki bi trpečemu človeku pokazala pot v prihodnost. Filmu je v veliko pomoč tudi znova odlični veteran Scott, ki odigra za žanr grozljivk neobičajno vlogo racionalnega človeka, ki vdor nadnaravnega dojema kot vsakdanji pojav, seveda pa ne smemo pozabiti na cel kup ikoničnih prizorov, med drugim s premikajočim se invalidskim vožičkom in poskakujočo žogico, ki glavnega junaka opominja na bolečo preteklost. The Changeling je odlična staromodna zgodba o duhovih, ki je gledalec zlepa ne pozabi.