Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Brez dvoma lahko rečemo, da v zgodovini Amerike ni tako razvpite osebe kot je Donald Trump, vplivni nepremičninski magnat, brutalni poslovnež, nekdanji ameriški predsednik in predvsem politično nekorektni politični zvezdnik. Zgolj omemba njegovega priimka pri mnogih zbudi občudovanje, spet pri drugih pa globok prezir, od njegovega aktivnega vstopa v politiko naprej pa se zdi, da ga želi predvsem liberalno usmerjeni Hollywood portretirati kot fašističnega egomanijaka. Ravno zato se je zdelo, da bi biografska drama The Apprentice, lahko izpadla kot groteskna politična satira, katere edini namen je metanje čustvenih pikado puščic v Trumpov obraz. Četudi bi ta pristop znal biti najbolj enostaven, se iransko-danski režiser Ali Abbasi ni odločil za to predvidljivo smer; namesto risankastega demoniziranja osrednjega lika se pred gledalčevimi očmi odvrti nepričakovano duhovita, satirično ostra in iskrena biografija o tem, kako poslovni svet rodi faustovska zavezništva in kako ta iz ambicioznega poslovneža ustvarijo s pohlepom in korupcijo zaslepljenega tirana. Abbasijev film se sicer posveča prikazu kompleksnega osebnega in poslovnega odnosa med mladim Trumpom, ki želi stopiti iz sence svojega očeta in uspeti na newyorškem nepremičninskem tregu ter kontroverznim odvetnikom Royjem Cohnom, ki Trumpu predstavi svet, v katerem je moč uspeti zgolj preko ustrahovanj, laži in drugih nelegalnih praks. Navkljub navidez dolgočasni tematiki je The Apprentice izredno gledljiv film, ki ponudi (sicer poenostavljen) vpogled v svet hladnega poslovništva, ki deli ljudi na ubijalce in zgube. Trumpa z enako mero človečnosti kot tudi hladnokrvnosti odigra fenomenalni Sebastian Stan, še boljši pa je srhljivi Jeremy Strong kot Cohn, ki s svojo odvratnostjo in nečimrnostjo gledalcu zleze pod kožo kot lik iz grozljivke, medtem ko je Maria Bakalova kot Trumpova žena Ivana nekoliko neizkoriščega. Abassiju hkrati uspe prepričljivo obuditi duh kaotičnih 70. let, s sofisticirano režijo in močnim scenarijem pa se film uspešno izogne temu, da bi zapadel v napihnjeno satiro. The Apprentice je konvencionalna biografija, ki z vidika sporočilnost ne pove / prikaže nič novega, je pa navkljub temu zanimiv vpogled v zasebno življenje enega najbolj razvpitih ljudi na tem svetu.

Mnenja o tem, kdaj se je znotraj žanra filmskih grozljivk rodil t.i. slasher, so deljena; nekateri so mnenja, da je ta podžanr rodila Hitchcockova klasika Psycho, mnogi pa ob omembi besede slasher najprej pričakovano pomislijo na uspešnici Halloween in Friday The 13th. Toda nekaj let pred zadnjima dvema filmoma se je pojavil še eden, ki je mnogo let ostajal (krivično) spregledan; Black Christmas v režiji Boba Clarka iz leta 1974 je nekakšen dedek slasherja, saj je prvi uporabil elemente, ki so bili kasneje reciklirane v praktično vsaki filmski klavnici iz 70., 80. in celo 90. let. Naslovu filma primerno se zgodba odvija v božičnem času in spremlja skupino razposajenih študent, ki živijo v najemniški hiši in postanejo tarča neznanega zalezovalca, ki jih sprva nadleguje z obscenimi telefonskimi klici, vendar pa kmalu zatem vlomi v njihovo hišo in začne pobijati eno za drugo. Black Christmas je podobno kot kasneje Halloween slasher, ki se ne zanaša na ekscesno prelivanje krvi in groteksno nasilje, ampak se posveča grajenju izredno temačne atmosfere in počasnemu suspenzu, ki je še posebej izrazit v prizorih, kjer gledalci spremljamo dogajanje skozi oči antagonista. Clarkov film je tako čudovito subtilen, misteriozen in dvoumen, saj ves čas namerno ohranja nedorečenost zgodbe, kjer tudi zlikovčevi motivi in celo identiteta ostajajo prepuščeni gledalčevi interpretaciji, kombinacija vseh teh elementov pa ustvari nepozabno klasično srhljivko, brez katere zgodovina žanra ne bi bila ista. Omeniti še velja pristne igralske predstave, simpatične humorne vložke ter preproste, vendar dovolj všečne like, ki dogajanje naredijo še bolj dramatično. Black Christmas resda nekoliko zaostaja za prihodnjimi klasikami kot je Halloween, vendar je še vedno pionirski slasher, ki bo brez kančka dvoma navdušil oboževalce žanra.