Woman of the Hour (2023)

Rating: 8 out of 10.

Leto 1978. V priljubljeni televizijski oddaji Zmenkarij na slepo nastopi neuspešna mlada igralka Cherly Bradshaw, ki mora po pravilih izprašati tri “nevidne snubce” in potem izbrati enega od njih, s katerim bo šla na zmenek. Tokrat se sreča nasmehne navidez očarljivemu in samozavestnemu Rodneyju Alcali, ki pa ga Cherly ob prvem srečanju zavrne, saj se ob njem ni počutila prijetno. Ta sicer nevljudna poteza ji je najverjetneje rešila življenje; Alcala je bil mnogo let kasneje identificiran kot serijski morilec, ki je bil uradno obsojen za umore osmih žensk, četudi se naj bi resnično število njegovih žrtev povzpelo do številke 130. Ozadje enega od najbolj razvpitih trenutkov v zgodovini televizijske zabave skuša razkriti kriminalna srhljivka Woman of the Hour, sicer režijski prvenec igralke Anne Kendrick (ta v filmu tudi nastopi v glavni vlogi Cherly), ki sicer prepleta resnična dejstva z določeno mero umetniške svobode, Kendrickova pa skuša s filmom tudi osvetliti pogosto spregledano in nesprejemljivo raven seksizma, s katerim so se srečevale udeleženke omenjene oddaje. Film je po strukturi razdeljen na dva dela; prvi se osredotoča na Cheryl in njen nastop v Zmenkarijah, drugi pa sledi Alcali na večletnem morilskem pohodu, kjer sta razkrita njegova odlična sposobnost čustvene manipulacije in psihopatskih tendenc. Woman of the Hour se morebiti zdi nekoliko preambiciozen projekt za režijski prvenec, vendar pa ga Kendrickova opravi večinoma z odliko; poleg pričakovano očarljive predstave se igralka izkaže kot izredno kompetentna filmarja z dobrim očesom za podrobnosti, preko kateri prepričljivo obudi retro duh 70. let, njen smisel za podajanje pikrega družbenega komentarja pa je dovolj subtilen, da ne izpade pridigarsko ali melodramatično. Kendrickovi je v veliko pomoč tudi soigralec Daniel Zovatto, ki je presunljivo zastrašujoč kot Alcala, film pa se obenem premeteno izogne pastem krimičev, posnetih po resničnih dogodkih in namesto cenen eksplotacijoe postreže z ravno pravšnjo mero suspenza, poglobljenosti in črnega humorja. Več kot impresivni debi ene najbolj očarljivih igralk ta hip.

Odrešitev za začetnike (2024)

Rating: 8 out of 10.

Tretji celovečerec ene od najbolj prepoznavnih slovenskih filmark Sonje Prosenc, ne izgublja časa z vzpostavljanjem osrednjega konflikta, ki to v resnici sploh ni; tričlanska družina s pokvarjenim starim avtomobilom stoji ob cesti in čaka, da ji bo kdo ustavil, vendar pa se vsak zgolj brezbrižno pelje mimo. Med slednjimi je tudi premožna družina Kralj, ki jo sestavljajo z izletom v vesolje obsedeni falirani pisatelj Aleksander (Marko Mandić), njegova hladna žena Olivija (Katarina Stegnar), njuna jezikava hčerka Agata (Mila Bezjak) in Julien (Aliocha Schneider), Aleksandrov sin iz prejšnje zveze. Gledalec bi pričakoval, da se bo na tem mestu film posvečal ubogi družini, ki je obtičala ob cesti, vendar pa Prosenčeva fokus usmeri ravno na Kraljeve, na privilegirano družinsko celico, ki se je odločila za izolirano življenje v stekleni hiši sredi gozda, katere monotono življenje prekine ravno Julienov prihod, ob katerem se razgalijo skrhane družinske vezi in priložnosti za njihovo morebitno čustveno odrešitev. Če primerjamo Odrešitev za začetnike z režiserkinima prejšnjima filmoma (in serijo Trigrad), je ta gledalcu bolj dostopen in duhovit, kar pa ne pomeni, da se je Prosenčeva odpovedala zanjo značilnemu počasnemu tempu, močni prisotnosti simbolizma, skopim dialogom in izpiljeni vizualni podobi, ki znova prevzame vlogo pripovedovalca. Slednje pade na plodna tla še posebej po zaslugi odličnih Mandića in Stegnarjeva, ki sta že v preteklosti dokazala kot močno ekspresivna igralca, ki lahko izražata čustva tudi brez besed, simpatično duhovita je tudi mlada Bezjakova, medtem ko je zgolj Schneiderjev lik nekoliko enodimenzionalen in nezanimiv. Pri pričujočem filmu je najbolj osvežujoče to, kako se ta samozavestno in drzno sooči z izzivom prikaza bolj empatičnega potreta premožnih arogantnežev, ne da bi pri tem žrtvovala satirično ostrino. Filmu sicer dela nekaj preglavic občasna razvlečenost, ki je še posebej izrazita v zadnji tretjini, vendar pa se je z Odrešitvijo za začetnike Prosenčeva znova utrdila status ene najboljših filmark na Slovenskem.