Zapelji me (2013)

Rating: 4 out of 10.

Eden od največjih problemov, s katerimi se slovenski film pogosto in trmoglavo sooča, je vzpostavitev všečnih / zanimivih likov, katerih usode, prikazane pred kamero, nosijo nek globji smisel in vodijo do zadovoljivega epiloga. Zapelji me, celovečerni prvenec režiserja Marka Santića, je šolski primer takšnega pomanjkljivega izdelka; gre za film, pri katerem vsaj na prvi pogled vse stvari stojijo na pravih mestih, vendar pa se navkljub temu nikoli ne združijo v trdno povezano celoto. Hkrati gre za film, ki svoje redke svetle trenutke zaduši pod težo sivinske monotonosti in dolgočasja, zaradi katerih je slovenski film pred četrt stoletja pregnal še tiste najbolj vztrajne in v moč domačega filma prepričane gledalce. Romantična drama o Luki (Janko Mandič), ki po več letih zapusti mladinski dom in se zaposli kot čistilec v predelovalnici mesa, kjer se zaljubi v sodelavko Ajdo (Nina Rakovec) je sicer tehnično soliden, dobro odigran in nasploh kompetentno narejen film, ki pa mu največ preglavic povzroča sila nezanimiva in nedodelana vsebina. Že osrednji lik ni pretirano zanimiv in posnema držo tipičnega slovenskega pasivnega melanholika, še slabše pa jo odnese romantični del zgodbe, saj je odnos med Luko in Ajdo strašansko nedodelan in v filmu obstaja zgolj zato, ker tako zahteva scenarij, posledično pa tudi med Mandičem in Rakovčevo ni praktično nobene kemije. Nič boljše je ne odnese preostanek zgodbe, ki postreže z občasnimi trenutki toplega humorja, vendar kot celota pri gledalcu občutek hladnosti in dolgočasja. Navkljub vročemu naslovu je Zapelji me film, oropan čustev in karkšnekoli volje do življenja.

Beezel (2024)

Rating: 6.5 out of 10.

Nadnaravna grozljivka Beezel je obarvana z močno osebno noto; režiser in scenarist Aaron Fradkin je film skoraj v celoti posnel v hiši iz njegove mladosti, ogromno navdiha pa je črpal naravnost iz lastnih nočnih mor, katerim je bil priča kot otrok. Takšen pristop zbuja vtis, da pričujoči film ni zgolj še ena generična grozljivka, ki bo gledalca prej dolgočasila kot pa prestrašila in povečini to tudi drži. Beezel pokriva obdobje 60 let v zgodovini skrivnostne hiše, v kateri naj bi strašil duh naslovne čarovnice; skozi tri ločene zgodbe v treh različnih časovnih obdobjih spremljamo posameznike, ki se vselijo v hišo in so kmalu priča številnim nenavadnim dogodkom, zaradi katerih začnejo postopoma izgubljati razsodnost. V prvi se nič hudega sluteči snemalec pridruži ekscentričnemu možakarju, ki je prepričan, da se za zidovi njegove hiše skriva grozeča nadnaravna sila, v drugi mlada oskrbnica nepokretne starke doživi celo serijo nenavadnih halucinacij, ki so povezane s skritim prostorom pod stopnicami, v tretji pa se v mlad par ob vselitvi v novo hišo sooči z entiteto, ki od njiju zahteva mnogo več kot zgolj njuni duši. Beezel je film, ki ga je moč občudovati zaradi velikanskih ambicij in režiserjevega entuziazma, ki ga je vložil v nastanek dela, pa četudi je končni rezultat nekoliko mešan. Fradkinovemu filmu se pozna, da je bil posnet za drobiž, še posebej po “zaslugi” nekoliko lesenih igralskih predstav in omejenosti na zgolj peščico sicer prepričljivih posebnih učinkov. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, vendar pa ima dovolj zanimvie like in presenečenj, da ohrani gledalčevo pozornost, Fradkin pa je dovolj premeten, da skuša pomanjkanje denarja zakriti z idealno kombinacijo skrivnostnosti in atmosferičnosti. Beezel je kompetentno narejena nadnaravna grozljivkam, ki ne premika žanrskih okvirjev, se pa znotraj njih dobro počuti.