Little Bites (2024)

Rating: 6 out of 10.

Michael David Cummings, bolj poznan po vzdevku Spider One in kot frontman rock skupine Powerman 5000, je leta 2022 debitiral s celovečernim prvencem, psihadelično srhljivko Allegoria in navkljub začetniškim napakam postregel s povsem spodobnim in gledljivim žanrskim izdelkom. Njegov najnovejši celovečerec, prav tako grozljivka Little Bites, je nekoliko bolj ambiciozen in eksperimentalen, hkrati pa tudi minimalističen, saj je dogajanje omejeno na eno samo lokacijo in z zgolj peščico likov. Osrednji je vdova Mindy, ki za zidovi svoje osamljene hiše čuva grozljivo skrivnost, pred katero želi obvarovati hčerko Amy; v kletnih prostorih živi demon po imenu Agyar, ki se hrani s koščki njenega telesa. Mindy, ki zaradi varnosti pošlje hčerko k svoji zadirčni mami, ima poleg demona opravka s socialno službo, ki ji diha za ovratnik, hkrati pa se iz dneva v dan slabša njeno psihično in fizično zdravje. Little Bites je strukturiran kot intimna družinska srhljivka, ki tematizira moč materinske ljubezni in ceno njene goreče požrtvovalnosti, kar je vsekakor zanimiva tema, vendar pa ji je Spider One kos zgolj napol. Zgodbo pokonci drži ekspresivna igra Krsy Fox, ki uspe izraziti Mindyjino ranljivost kot tudi determinacijo, da obvaruje hčerko pred zlom, v večini prizorov pa jo spremljamo kako se kot prikazen sprehaja po prazni hiši in film zgolj s tem preprostim korakom ustvari odlično turobno in klavstrofobično atmosfero, zaradi katere je dogajanje toliko bolj vzdušno. Škoda le, da ima film nemalo napak, zaradi katerih obtiči v povprečju; od močne razvlečenosti (film bi bil brez težav vsaj pol ure krajši), pomanjkanja bolj poglobljenega konflikta pa vse do zatekanja k ponavljajočim pripovednim vzorcem, ne da bi bila zgodba deležna zadovoljivega epiloga. Navkljub opisanim težavam je Little Bites zanimiv žanrski eksperiment, primeren za bolj zahtevne oboževalce grozljivk.

The Substance (2024)

Rating: 9 out of 10.

Francoska filmarka Coralie Fargeat je prvič opozorila nase leta 2017 s svojim prvencem, feminističnim trilerjem o preživetju in maščevanju Revenge, ki je navkljub izpiljeni vizualni podobi in ostrem družbenem komentarju izpadel nekoliko bebavo in neprepričljivo saj je sprva zanimivo zgodbo obremenila z risankasto absurdnostjo in otročjimi feminističnimi fantazijami, ki navkljub dobrim namenom niso padle na plodna tla. Te začetniške napake na srečo pa niso niti približno vidne v njenem najnovejšem filmu, satirični telesni srhljivki The Substance, kjer Fargeatova z domiselno in duhovito uporabo žanrskih konvencij nastavi neusmiljeno ogledalo družbi s pikrimi udarci na temo dvojnih lepotnih standardov, seksizma in obsedenosti z iskanjem “večne lepote”. To je razvidno že v genialnem uvodu, kjer nam statični kader zvezde na hollywoodskem pločniku slavnih razkrije, kako sprva sijoči simbol slave postane poligon za odvržene smeti, mastno hrano in iztrebke. To na lastni koži izkusi glavna junakinja filma, odslužena hollywoodska igralka Elisabeth Sparkle, ki se preživlja kot voditeljica oddaje o aerobiki, vendar ob prestopu v “abrahama” doživi hladen tuš s strani sluzavega producenta, ki jo želi zamenjati z mlajšo in bolj privlačno igralko. V stanju obupa Elisabeth privoli na sodelovanje pri eksperimentalnem serumu, ki ustvari njeno “popolno” dvojnico, kar ji sprva povrne nekaj stare slave, vendar s tragičnimi posledicami. Fergeatova z The Substance ustvari ogabno, hudobno in prebrisano mojstrovino, polno edinstvenega črnega humorja in ostre satire, ki je zgolj na trenutke nekoliko predvidljiva, smeh pa se duši pod težo vizualno privlačnih podob izumetničnega sveta šovbiznisa in gravža, ki je tokrat pospremljen z impresivnimi posebnimi učinki in sapo jemajočo masko. Kombinacijo vseh teh adutov držita skuphj tudi magnetni igralski prezenci veteranke Demi Moore in Margareth Qualley, ki postrežeta z enako duhovitima kot tudi čustveno intenzivnima predstavama. The Substance je čudovito ogabna nočna mora, ki gledalca nonšalantno porine v bazen bleščic in krvi.