Predzgodbe klasičnih oz. popularnih filmov se skoraj vedno zdijo slaba ideja, vendar pa so redke izjeme, ki gledalčeva pričakovanja obrnejo na glavo; eden od zadnjih primerov je The First Omen, predzgodba kultne grozljivke The Omen, ki je dokazala, da je moč posneti film, ki spoštljivo sledi duhu izvirnika, hkrati pa obstoječi zgodbi doda nianse svežine in drznosti. Mogoče so zato pričakovanja ob najavi psihološke srhljivke Apartment 7A, predzgodbe strašljive klasike Rosemary’s Baby legendarnega Romana Polanskega, obtičala v območju previdnega optimizma, še posebej zaradi tega, ker je režijo filma prevzela Natalie Erika James (ta je pred leti navdušila z družinsko srhljivko Relic), glavna vloga pa je bila dodeljena vedno očarljivi Julie Garner. Slednja igra mlado plesalko Terry Gionoffrio, ki po hudi poškodbi noge ne uspe nadaljevati svoje kariere, dokler ne sreča prikupnega starejšega para, ki ji ponudi bivanje v njunem najetem stanovanju. A kmalu po vselitvi je Terry priča nepojasnjenim grozljivim vizijam, ki namigujejo, da se za zidovi stanovanja skriva nekaj nevarnega. Apartment 7A je film, ki bo pri gledalcu puščal mešana občutja; po eni strani je tehnično brezhiben, vrhunsko skoreografiran, ambiciozen, atmosferičen in s strani Garnerjeve pričakovano izvrstno odigran film, vendar pa se njegove šibkosti začnejo kazati v trenutku, ko se mora spogledovati z izvirnikom in ga do določene mere imitirati. Moč filma Rosemary’s Baby je bila vedno v njegovem posredovanju groze, ki je pogosto skrita gledalčevim očem in je prisotna zgolj kot nevidna (a nevarna) prezenca, česar pa Apartment 7A ne razume najbolje in se oklepa konvencionalnih metod modernih grozljivk, kar med drugim pomeni zatekanje k posebnim učinkom (ti na srečo niso tako zanič kot bi pričakovali) in motečim žanrskim klišejem. Končni rezultat je film, ki se po kvaliteti uvršča v zlato sredino; na trenutke je prepričljiva in vzdušna okultna grozljivka, včasih pa zgolj bleda imitacija Polanskijeve klasike.
