Girl You Know It’s True (2023)

Rating: 8 out of 10.

Zgodba nemškega pop dueta Milli Vanilli je enako duhovita kot tudi tragična; plesalca Rob Pilatus in Fabrice Morvan sta konec 80. let pod mentorstvom slovitega producenta Franka Fariana postala svetovna senzacija, osvojila vrhove glasbenih lestvic z uspešnicami kot sta Girl You Know It’s True in Blame It On A Rain, prodala 30 milijonov izvodov plošč in osvojila grammyja. A na vrhuncu njune popularnosti je bila razkrita neprijetna resnica; tako Pilatus kot Morvan v resnici nista zapela niti ene pesmi, ampak zgolj “posodila” svoj videz in (sicer izjemne) plesne sposobnosti. Duet je dobesedno čez noč postal osovražen in označen za “največjo prevaro v zgodovini pop glasbe”, osramočena Pilatus in Morvan pa sta se zatekla v anonimnost in brezdomstvo, Pilatusa pa je zaradi odvisnosti od drog in alkohola dočakala prezgodnja smrt. Kot že rečeno, je zgodba Milli Vanilli primerna tarča za norčevanje iz dveh “neumnih lepotcev, ki nista znala peti”, kar bi za Girl You Know It’s True, filmsko biografijo o vzponu in padcu omenjenega dueta bila najbolj preprosta rešitev. Na srečo se izkaže, da je film presenetljivo sočuten in hkrati kritičen potret vzpona in padca dueta, ki se je znašel v primežu brezdušne ter s pojavom MTV-ja in videospotovske kulture na imidž mahnjene glasbene industrije, ki je morala občinstvu prodati mnogo več kot zgolj “lep vokal”. Film režiserja Simona Verhoevena je vizualno razkošen, izredno gledljiv, odlično odigran in bogato informativen film, ki hkrati ustvari moralno uravnotežen potret “velikih lepotcev in še večjih prevarantov”. Girl You Know It’s True je v navalu filmskih glasbenih biografij eden boljših prestavnikov žanra, saj je imel vse možnosti, da zavije v poenostavljenost in povprečnost, a je namesto tega raje izbral iskrenost in odgovornost.

Last Straw (2023)

Rating: 7 out of 10.

Ko gledalci prvič uzremo glavno junakinjo grozljivke Last Straw, 20 – letno Nancy (Jessica Belkin), je ta v vse prej kot zavidljivi situaciji; preboleva smrt svoje mame, obtičala je v majhnem podeželskem mestu, kjer opravlja bedno službo natakarice v očetovi obcestni restavraciji, povrhu tega pa še izve, da je noseča, ne da bi sploh vedela, kdo je oče njenega otroka. Se ji življenje lahko še poslabša? Če obtičiš v filmski grozljivki; vsekakor. Celovečerni prvenec režiserja Alana Scotta Neala se oklepa filmskega minimalizma in dogajanje omeji na zgolj eno lokacijo, kjer Nancy med opravljanjem dela nadlegujejo lokalni huligani, ti pa se sredi noči vrnejo v restavracijo z namenom, da bi dekle ne zgolj prestrašili, ampak celo umorili. Kar sledi, je slabih 80 minut dolga vaja iz kvalitetnega grajenja suspenza, humorja in domiselnega poigravanja z gledalčevimi pričakovanji, kar je še posebej razvidno v drugi polovici, ko dogajanje v restavraciji spremljamo iz druge perspektive, kar situaciji doda dobrodošlo nepredvidljivost in svežino. S pomočjo dobrih igralskih predstav, premeteno izbrane glasbe, potrpežljivega tempa in zadovoljive temačne atmosfere uspe Last Straw zaposliti gledalčevo pozornost za slabo uro in pol, pa četudi se film ne uspe izogniti rahli plitkosti in predvidljivosti, še posebej v epilogu, ki bi lahko bil antihollywoodsko udaren, vendar se film v zadnjem trenutku odloči slediti formulaični razrešitvi zapleta. Last Straw je daleč od presežka, vendar pa hkrati ponudi dovolj inovativnih prijemov in prepričljivega vzdušja, da gledanje ne predstavlja popolne izgube časa.