Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Danske srhljivke Speak No Evil se je ob izidu oprijel naziv najbolj kontroverznega filma v zgodovini države, kar je precej ambiciozna oznaka, glede na to, da se Danska lahko “pohvali” z zajetnim deležem brutalnih in za ogled nepriijetnih filmov (če omenimo samo klasike Festen, The Hunt in Breaking The Waves). Film režiserja in scenarista Christiana Tafdrupa predstavi dve družini, ena z Danske, druga z Nizozemske, ki se po naključju srečata na počitnicah v Italiji in med seboj skleneta bežno prijateljstvo. Po vrnitvi iz počitnic danska družina prejme povabilo za krajši obisk nizozemske družine, ki živi v manjši hiši na podeželju in po začetnem oklevanju se prva odloči sprejeti povabilo, toda kmalu po prihodu se izkaže, da se za zidovi hiše navidez prijazne in sproščene nizozemske družine skriva grozljiva skrivnost. Je torej Speak No Evil resnično tako kontroverzen kot mnogi trdijo? Nikakor. Daleč od tega. Resda je odlično odigran in napolnjen s pristnim skandinavskim črnim humorjem, prav tako pa vsaj v prvi polovici očara z dobro kombinacijo psihološkega suspenza in ostre satire na temo družbenih razlik, vendar pa se film začne sesuvati vase zaradi ene gromozanske napake; nadležnega idiotizma glavnih junakov. Speak No Evil skuša gledalca stresti do kosti s situacijo, kjer ena sadistična družina izvaja teror nad drugo, s tem, da bi do slednje morali gojiti nekakšno empatijo in skrb. Vendar je to zelo težko, saj dansko družino sestavljajo popolni idioti, ki bi se lahko brez težav rešili iz stresne situacije, vendar namesto tega sklepajo eno neumno odločitev za drugo, kar pripelje do točke, ko je gledalcu za usode žrtev vseeno, saj več kot očitno želijo biti pokončane. Končni razplet, ki ne bi smel šokirati nikogar, ki je v svojem življenju videl več kot pet grozljivk, prav tako ostaja neraziskan in brez globjega motiva, za seboj pa pušča celo vrsto nelogičnosti, s katerimi se filmu ne da ukvarjati. Speak No Evil je film, ki skuša šokirati, vendar pa okoli šoka zgradi toliko neumnosti, da se groza spremeni v smeh kot znak zadrege.

Družinam se v grozljivkah nikoli ni dobro pisalo, za kar so bile sicer krive kar same; travme, potlačene zamere in druge negotovosti služijo kot metaforična groza, ki nasilno vdre v navidez urejeno družinsko okolje in ga postopoma uniči. In od mojstrovine Hereditary naprej se zdi, da se vse več grozljivk obsesivno loteva prikaza disfunkcionalnih družinskih odnosov in kako grozljivo moč ima nad človekom travma iz preteklosti. Ta obsesija, ki je sprva gledalce pretresla do kosti, pa sedaj pričakovano zbuja dolgočasje, kar je tudi glavna težava nadnaravne grozljivke The Demon Disorder. Film pripoveduje zgodbo o treh bratih, ki jih povezuje temačna skrivnost o njihovem neuravnovešenem očetu, katerega naj bi obsedel demon; ko se slednji znova pojavi za stenami stare družinske hiše, se bratje povežejo, da bi s skupnimi močmi premagali zlo, ki bedi nad njimi. The Demon Disorder je kompetentno narejen, solidno odigran in mestoma napet film, ki se – glede na nizek proračun – lahko pohvali z zavidanja vrednimi posebnimi učinki in masko, ki po stopnji gravža močno spominja na Carpenterjevo mojstrovino The Thing. A kot je že bilo omenjeno; film mnogo preveč spominja na tisoč in eno družinsko grozljivko, ki skuša na vsak način šokirati, pa četudi se drži preverjenih in pošteno utrujenih žanrskih vzorcev. Tu bi težko našli karkoli nepredvidljivega ali pretresljivega; celotna zgodba, odločitve likov in prizori strašenja so precej formulaični in rutinski, edino, kar pa bo zbudilo gledalčevo pozornost, je gravž, ki je – kot že rečeno – na zavidiljivo visoki ravni. The Demon Disorder ni nikakor slab film, vendar je v navalu filmov, ki obravnavajo družinsko grozo, precej neizstopajoč.