Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Nenapisan pregovor pravi; če film trdi, da je posnet po resničnih dogodkih, to pomeni, da je povečini popolnoma izmišljen. Kar je razumljivo; film zahteva več dramatičnosti, teatralnosti in dinamike, zato so prilagoditve nujne, pa četudi na koncu od resnične zgodbe ne ostane skoraj nič. To drži tudi v primeru črnohumornega trilerja Skincare, ki temelji na resničnem primeru negovalke obraza Dawn DaLuise, ki je bila leta 2014 aretirana zaradi domnevnega naročila umora njenega tekmeca Gabriela Suareza, četudi so jo na sodišču kasneje spoznali za nedolžno. Film režiserja in scenarista Austina Petersa predstavi zgodbo uspešne negovalke obraza Hope Goldman (odlična Elizabeth Banks), ki je tik pred tem, da svetu predstavo novo blagovno znamko lepotnih pripomočkov, vendar pa njen uspeh zaustavi prihod šarmatnega negovalca Angela, ki odpre salon poleg njenega, ji začne jemati stranke, hkrati pa še nekdo vdira v Hopino službeno e-pošto in strankam pošilja sporočila z opolzko vsebino. Četudi bi se dalo špekulirati o tem, koliko resnice (če sploh kaj) je v pričujočem filmu, je Skincare še vedno izredno duhovita, ostra in napeta kriminalka, ki bo pisana na kožo oboževalcem t.i. “true-crime” fikcije oz. filmov, posnetih po resničnih odbitih zločinih. Poleg izvrstne Banksove, ki drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih, se film lahko pohvali z zavidljivo produkcijo, dinamičnim dogajanjem in prefinjenim črnim humorjem. Kot že rečeno; Skincare je preveč duhovit in dramatičen film, da bi v njem iskali neko čisto resnico o DaLuisovem primeru (sicer tudi sama trdi, da je film povečini izmišljen), vendar pa ponuja dovolj zabave, da je gledalcu pravzaprav vseeno.

Nekdanji mojster filmskega čudaštva Tim Burton že lep čas ni ustvaril filma, ob katerem bi bilo vredno izgubljati besede, zato se zdi vrnitev v čase “stare slave” z nadaljevanjem kulta Beetlejuice logična; v poplavi dobičkonosnih nadaljevanj starih filmskih uspešnic je Burton računal, da lahko obdrži popularnost samo še na tak način. Navkljub temu pa bi bilo preveč cinično reči, da je Burtona pri filmu Beetlejuice Beetlejuice vodil zgolj denar, saj je ne glede na končni rezultat še vedno izdelek, narejen z veliko ljubezni in določeno mero razumevanja glede tega, kaj je izvirnik naredilo večnega. V nadaljevanju spremljamo zdaj odraslo Lydio Deetz, ki jo preseneti novica o nenadni smrti njenega očeta, zato se skupaj z mačeho in uporniško hčerko vrne v mesto Winter River, kjer pa jo znova čaka srečanje z razposajenim demonom Beetlejuicom in popolnoma novo nevarnostjo. Beetlejuice Beetlejuice najbolj zasije v trenutkih, ko se posveča življenju likov iz prvega filma, še posebej po zaslugi še vedno odličnih Winone Ryder, Catherine O’Hara in predvsem Michaela Keatona, ki v svojih vlogah neverjetno uživajo in dajejo odštekani zgodbi več kot potrebno dinamiko in magično energijo. Film prav tako z osupljivo navdušenostjo posnema vizualne in estetske prijeme izvirnika, kjer se prepletajo gotika, risankasti gravž in kreativni videz posmrtnega življenja, ki kar poka od prikupnega čudaštva. Toda navkljub številnim trenutkom briljance je Beetlejuice Beetlejuice precejšnje razočaranje, saj je nakopičen z neizkoriščenim potencialom in zmedenim balastom, ob katerem se zdi, da gledalec samo zapravlja čas. Prva težava tiči v novih likih, ki so povečini nezanimivi (še posebej Jenna Ortega v vlogi Lydijine hčerke, kateri film nameni občutno preveč časa), še večja težava pa je pomanjkanja prave zgodbe, saj se zdi, da je film nabasan s stranskimi zapleti, ki so bodisi na hitro opuščeni bodisi se nikoli ne razvijejo v ničesar omembe vrednega. Končni rezultat je film, ki ni slab zaradi tega, ker bi bil dejansko slab, ampak ker bi glede na ves potencial lahko bil odlično nadaljevanje odličnega filma.