V prevrteni družbeni klimi, še posebej pa z vzponom gibanja MeToo, so se tudi vloge spolov začele dojemati na način, ki je po eni strani resda napreden, po drugi strani pa so primeri, ko lahko videz oz. občutek vara. Predpostavka, da ženska vedno nosi status žrtve, moški pa je njen rabelj, se marsikomu zdi pravična, vendar pa ni nujno resnična. Videz oz. občutek vara, kar vsekakor dokazujejo tudi uvodni kadri premetene srhljivke Strange Darling; najprej smo gledalci priča naraciji (prisrčen poklon klasiki The Texas Chainsaw Massacre), kjer nam je zaupano, da film temelji na resnični zgodbi o enem od najbolj razvpitih ameriških serijskih morilec 21. stoletja, takoj zatem pa smo že priča prizoru, kjer prestrašena ženska beži skozi gozd pred oboroženim moškim. Gledalcu je situacija avtomatsko nemudoma jasna, vendar pa režiser in scenarist JT Mollner naša pričakovanja v naslednji uri in pol obrne popolnoma na glavo in se z njimi poigrava s hudobno razposajenostjo. Drugače povedano; v pričujoči film se je priporočljivo spustiti popolnoma brez zavedanja, kaj vas čaka, saj boste zgolj na tak način vedno znova presenečeni nad tem, kar Mollnerjeva duhovita srhljivka prinaša. Film, razdeljen na šest poglavij, ki si sledijo v nelinearnem zaporedju, poleg kompleksne vsebine prinaša tudi odlične igralske predstave (tako Willa Fitzgerald kot Kyle Gallner sta izvrstna v svojih dvojnih vlogah), prefinjen smisel za humor, idealno kombinacijo gravža in suspenza ter enega najbolj udarnih filmskih koncev letošnjega leta. Strange Darling bi lahko izbrusil nekatere dele zgodbe (o morilcu ne izvemo skoraj ničesar), vendar pa je občudovanja vredno, da se dandanes še uspe najti režiser, ki se upa na sofisticiran način rogati aktualni družbeni klimi in to zapakirati v napet slasher.
