The Crow (2024)

Rating: 1 out of 10.

Hollywood si v svoji obsedeni želji po hitrem dobičku očitno ne ustavi tudi pri najbolj nespametnih odločitvah, ki so že na samem začetku obsojene na propad; mednje spada tudi ideja o vnovičnem zagonu / moderni predelavi gotskega trilerja The Crow iz leta 1994, v katerem je svojo zadnjo vlogo odigral tragično preminuli Brandon Lee kot od mrtvih vstali maščevalni rocker Eric Draven. Njegov nastop je tudi po tridesetih letih tako ikoničen in nepozaben kot Ledgerjev Joker iz uspešnice The Dark Knight, zato je vsakdo, ki je v številnih nadaljevanih poskušal nadomestiti pokojnega igralca, v dotični vlogi pričakovano neslavno pogorel. In ista usoda čaka tudi sicer zelo talentiranega Billa Skarsgaarda, ki v novi različici odigra mladoletnega prestopnika, ki živi v popravnem domu in se tam nesmrtno zaljubi v Shelly, ki je na begu pred vplivnimi kriminalci z nadnaravnimi močmi. Dvojico kakopak umorijo, Eric pa vstane od mrtvih kot superheroj, ki mora najti Shellyjinega morilca in s tem rešiti njeno dušo. Pričujoči film je že pred izidom naletel na močan odpor pri gledalcih zaradi obupnih napovednikov, iz projekta pa se je tudi cinično norčeval Alex Proyas, režiser originalnega filma iz leta 1994. Zato se je na presenečenje nikogar izkazalo, da je The Crow filmska polomija na vseh ravneh. Režiser Rupert Sanders se je distanciral od za franšizo značilne gotske atmosfere in namesto tega izpljunil vizualno grdo, generično, dolgočasno in razvlečeno urbano kriminalko brez kreativnosti, energije ali česarkoli, kar bi gledalca vznemirjalo in / ali zabavo za slabi dve uri. Igralske predstave so povečini porazne (še posebej Skarsgaard deluje, kot da si v filmu sploh ne želi biti), tempo obupno počasen, dialogi naravnost obupni oz. na ravni smeti, ki jih zaplodi program za umetno inteligenco, akcijske sekvence pa nevznemirljivo monotone. The Crow je film, ki dobro zajame modro misel Stephena Kinga: “Mrtvo naj včasih ostane mrtvo.”

Hell Hole (2024)

Rating: 6 out of 10.

Družina Addams, ki jo sestavljajo mož John Adams, žena Toby Poser in njuna hčerka Lulu Adams, že nekaj let predstavlja enega od vidnejših kolektivov znotraj kroga ustvarjalcev neodvisnih grozljivk in ne glede na njihove pričakovane amaterske spodrsljaje je družini nemogoče odreči ambicioznost in strast do ustvarjanja, ki so dandanes žal redkost. Svoj “naredi-sam” pristop Addamsovi utrjejo tudi v njihovem najnovejšem celovečercu Hell Hole, ki je sicer narejen z bistveno večjim proračunom kot sicer (med drugim so ga v celoti posneli pri naših bližnjih južnih sosedih v Srbiji), vendar še vedno ohranja nekakšno samoironično “ceneno” estetiko in ustvarjalno zagretost predhodnih filmov. Film se močno zgleduje po delih Johna Carpenterja, še posebej njegove klasike The Thing, saj je tudi tokrat v ospredju skupina znanstvenikov, ki med izkopavanjem odkrijejo v sluzav kokon ujetega vojaka iz napoleonovih vonj, katerega telo je prevzel parazit neznanega izvora in še preden lahko kdo od prisotnih v roke vzame napalm, se pošast znajde na prostosti in začne iskati novega gostitelja. Hell Hole je v primerjavi s prejšnjimi filmi družine Addams nekoliko bolj zafrkantski in poln črnega humorja, kar filmu vsekakor prija, še posebej s sproščenimi igralskimi predstavami, odbitimi dialogi ter nenehnim mežikanjem v kamero, ki nagovarja gledalca s prepričanjem, da tega, kar vidi pred seboj, ne sme jemati preveč resno. To pa je tudi ena od vidnejših slabosti pričujočega filma; zaradi izrazito zafrkantske drže film hitro izgubi na suspenzu, obenem pa se Addamsovi ne uspejo odreči nekaterim nadležnim prijemom kot so pogosto nevmesna hard rock glasba in čudni montažni triki. Hell Hole ne spada med najboljše izdelke družine Addams, a gre še vedno za kratkočasno in zabavno grozljivko za navdušence nad neodvisnimi filmskimi produkcijami.