The Bikeriders (2023)

Rating: 7 out of 10.

Jeff Nichols, eden od najbolj podcenjenih ameriških filmarjev, se v svojem najnovejšem celovečercu The Bikeriders naslovu primerno vrača v preteklost; v drugo polovico 60. let, ko je Amerika priča bliskoviti popularizaciji in glorifikaciji motoristične subkulture, ki je bila sprva povezana z ljubeznijo do motorjev, tovarištvom in povezanostjo, žal pa je s svojim zatonom hitro prešla na območje kriminala, drog in prostitucije. Nichols za prikaz vzpona in padca omenjene subkulture črpa material iz istoimenske knjige fotografa Dannyja Lyona, ki je v 60. letih intenzivno sodeloval z motoristično tolpo Outlaws, slednjo pa v filmu zamenjajo člani fiktivne skupine Vandals na čelu s hladnokrvnim Johnnyjem (Tom Hardy), ki dobi idejo za ustanovitev kluba po ogledu kultnega Brandonovega filma The Wild One ter impulzivnim mladim motoristom Bennyjem (Austin Butler), katerega razklanost med zvestobo klubu in nepotrpežljivi ženi Kathy (Jodie Comer) predstavlja tudi osrednji motiv pričujočega filma. Zgodba je povedana iz Kathyjine perspektive, kar je resda izviren pristop, vendar pa ga Nichols pusti nekoliko neizkoriščenega, saj z izjemo Bennyja in Johnnyja ostali liki delujejo enodimenzionalno in plitko, še posebej Kathy (navkljub odlični predstavi Comerje). Film je bistveno bolj uspešen pri avtentični obuditvi zlate dobe čezlužniške motoristične subkulture v vsem svojem blišču in bedi, kjer Nichols pokaže ogromno znanja in predvsem razumevanja do tematik, ki bi jih marsikateri drugi filma prikazal bolj poenostavljeno; film namreč graja toksični mačizem motorističnih klubov, vendar po drugi strani nikoli ne zajadra v nadležno moraliziranje in pusti zgodbi prosto dihati. Film prepriča tudi z odličnim izborom glasbe, prvorazredna igralska asa Hardy in Butler sta znova osupljivo dobra v svojih vlogah, zgodbo pa poganjata venomer živahno dogajanje in hiter tempo, ob katerem gledalec zlahka pozabi na nekatere šibkosti. The Bikeriders morebiti ne ponudi najbolj poglobljenega vpogleda v motoristično subkluturo, pa vendar je dovolj gledljiv in živahen, da bo pritegnil širše občinstvo.

Gabriel Garcia Marquez: Avgusta se vidiva

Romantična novela Avgusta se vidiva, zadnje (in dolgo časa neobjavljeno) delo priznanega kolumbijskega pisatelja in pionirja magičnega realizma Gabriela Garcie Marqueza (1927 – 2014), je potrebovala več kot deset let, da je ugledala luč sveta. Marquez jo je namreč pisal v obdobju, ko se je spopadal z demenco in izgubo spomina, po petih spisanih osnutkih pa je sklenil, da delo ni primerno za objavo in svojcem zabičal, da ga uničijo. Marquezova sinova njegove zahteve nista upoštevala in letos izdala novela v sodelovanju s pisateljevim tesnim sodelavcem in urednikom Christobalom Pero. Po pričakovanjih so izid knjige pospremile burne debate o vprašljivi etičnosti pisateljevih sinov, ki sta se delo odločila izdati navkljub pokojnikovemu nasprotovanju, toda še bolj relavantno je vprašanje, če je Avgusta se vidiva dovolj kvalitetno delo, da se lahko postavi poleg preostalega bogatega pisateljevega opusa.

Glavna junakinja novele je Ana Magdalena Bach, čustveno in spolno nepotešena ženska srednjih let, ki 16. avgusta po osmih letih prispe na idilični otoček, da bi obiskala materin grob. Še istega večera se po naključju zaplete v afero za eno noč z moškim, kateremu ne pozna niti imena. Ob vrnitvi domov k možu, sinu in hčeri začne premlevati posledice svoje nepremišljene odločitve, toda naslednje leto 16. avgusta znova obišče otoček in spozna novega moškega, s katerim se prav tako spusti v kratko afero. Novela sledi protagonistki (kot zanimivost; je edino Marquezovo delo, kjer kot glavna junakinja nastopa ženska) skozi večletne razklanosti med ujetostjo v dolgočasen zakon ter begom na otok, kjer za kratek čas okusi popolno seksualno svobodo.

Avgusta se vidiva predstavlja rahel odmik od pisateljevega značilnega magičnega realizma in ostaja zasidran v vodah poetično spisane ljubezenske zgodbe o hrepenenju in svobodi, veliko poudarka pa je tudi na tematikah čustvene in seksualne nepotešenosti. Glavna odlika novele je Marquezova osupljiva zmožnost vživljanja v psihično stanje ženske, katere pogosti skoki čez plot so resda moralno sporni, saj gre za nezvestobo, vendar pa se pisatelj pri tem ne zateka k preprostemu moraliziranju in obsojanju, kar bi bila najbolj pričakovana poteza. Marquez namesto tega bralcu dostavi iskren vpogled v intimno ženske, ki bi morala biti srečna, toda skozi drobne luknje v življenje se pojavijo vzorci, ki njena sporna dejanja postavijo v bolj empatično luč. Novela je zaznamovana s pisateljevim značilnim poetičnim slogom ter umirjenim melanholičnim vzdušjem, kar odlično sovpada z osrednjim motivom zgodbe; strah pred tem, da so najboljša leta življenja minila in da ostanejo zgolj kratki in nepomembni užitki.

Dostojno slovo velikega mojstra književnosti.

Rating: 5 out of 5.