Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Kevin Costner, ki je tekom svoje dolgoletne kariere režiserja dokazal, da je njegovo srce predano duhu zlate dobe klasičnih westernov, si je več kot očitno z epsko sapo Horizon: An American Saga odločil posneti svoj magnum opus, svoje življenjsko delo, po katerem bo ustoličen kot nesmrtni filmar in eden od zadnjih poetov starega zahoda. Projekt, ki ga je Costner začel snovati že konec 80. let in je zamišljen kot serija štirih epskih westernov, je zgodovinsko umeščen v drugo polovico 19. stoletja, ko se v dolini San Pedro izrišejo meje novonastale naselbine, ki kasneje postane mesto Horizon. Štiri leta kasneje napetosti med belskimi priseljenci in indijanskimi plemeni, ki želijo ubraniti svojo zemljo, eskalirajo v nasilje, kar med drugim pripelje do izbruha državljanske vojne in ostalih ključnih dogodkov v zgodovini ameriškega zahoda. Prvemu poglavju sage Horizon: An American Saga je moč očitati marsikaj, vendar pa bodo tudi največji kritiki mnenja, da je Costnerjev film izredno ambiciozen in narejen z ogromno ljubezni in razumevanjem žanra westerna, ki ga ima filmar v malem prstu. Osupljiva vizualna podoba, vznemirljivi akcijski prizori, ki premorejo veliko brutalnosti, vendar nikoli ne zapadejo v eksplotacijo ter prijetna dramatična glasba uspejo pričarati vzdušje starošolskih westernov velikanov kot so bili John Ford, Sam Peckinpah in Clint Eastwood, film pa se lahko pohvali tudi z bogato igralsko zasedbo, ki svoje delo opravi v skladu s pričakovanji in brez vidnejših odstopanj. Žal pa ima prvi del sage Horizon: An American Saga težavo s tem, da ga je skoraj nemogoče ocenjevati kot samostojen film, še posebej, ker v svojih treh urah zgradi veliko temeljev za nekaj, kar bo (verjetno) prišlo v fokus v naslednjih poglavjih. Zato ni presenetljivo, da se bo gledalec večkrat vprašal, kam točno peljejo vse zgodbe, ki jih Costner razvija, filmu pa ne pomaga dejstvo, da ima zelo počasen tempo in (vsaj zaenkrat) veliko mašil, ki povzročijo razvlečenost zgodbe. Horizon: An American Saga – Chapter 1 je morebiti začetek nečesa velikega ali pa razočaranja in gledalci bomo morali sprejeti pravile igre Costnerjeve vizije.

Russel Crowe se je na tej točki v karieri očitno odločil, da nima več motivacije za snemanje filmov, ki bi lahko oživeli njegovo mrtvo kariero in bo namesto tega zapravljal čas z nastopi v tretjerazrednih grozljivkah. Lansko leto se je tako osramotil v obupni nadnaravni katastrofi The Pope’s Exorcist, letos pa je stopil še nekaj stopničk niže s filmom The Exorcism. Že sam lenobni in nedomiselni naslov daje vedeti, da pričujoči film nima nobenega občutka za izvirnost, še bolj duhovito pa je dejstvo, da je bil film skoraj v celoti posnet leta 2019, ob izbruhu pandemije Covid-19 hitro vržen za dve leti v bunker (kjer bi tudi moral ostati), nakar so studijski kravatarji menili, da ima film tako močan potencial, da se vanj splača vložiti še nekaj denarja za njegovo dokončanje. The Exorcism se ponaša z zgodbo z zanimivo meta-premiso; Crowe je klišejsko zapit in zavožen filmski igralec, ki sprejme vlogo duhovnika v nadnaravni grozljivki The Georgetown Project, na snemanju pa mu dela družbo njegova odtujena hčerka, ki kmalu ugotovi, da se očetovo obnašanje spreminja na slabše, za vsem skupaj pa naj bi stala zlovešča nadnaravna sila. Kot že omenjeno, se film ponaša z metafizičnim kontekstom, ki bi lahko bil koristno izrabljen za nastanek zbadljive satire, ki se odkrito norčuje iz klišejev okultnih grozljivk, vendar pa se The Exorcism jemlje preveč resno in pretenciozno, da bi lahko bil s tega vidika uspešen. Film je nasičen z vsemi predvidljivimi triki, neumnimi preobrati ter insomničnimi igralskimi predstavami (še posebej Crowe deluje, kot da bi rad bil nekje drugje), zgodba pa se trmoglavo oklepa vseh možnih klišejev in ne daje vtisa, da bi se potrudil za karkoli izvirnega ali razburljivega. Povrhu tega pa je The Exorcism strašansko dolgočasen in monoton film brez energije in volje do lastnega obstoja, ob katerem bodo zehali tudi najbolj nezahtevni oboževalci omenjenega žanra. Na tej točki lahko gledalci upamo zgolj to, da bo Crowe spredvidel, kako nizko je padla njegova kariera in da si s takšnimi projekti ne pomaga.