Down by Law (1986)

Rating: 10 out of 10.

Za vse, ki bi se radi spoznali z unikatnim filmskim jezikom kralja neodvisnega filma Jima Jarmuscha, pa ne veste, kje bi začeli, je trpka črna komedija Down by Law več kot idealna izbira. Ne gre zgolj za enega od njegovih bolj dostopnih filmov, ampak hkrati tudi za zbirko vseh najbolj prepoznavnih elementov, ki so Jarmuscha podvzdignili med najbolj vplivnega neodvisnega filmarja vseh časov. Zgodba je postavljena v New Orleans in spremlja tri like, ki se znajdejo v isti zaporniški celici; Zack (Tom Waits) je trmoglavi in finančno podhranjeni DJ, ki ga policija zaloti med prevažanjem trupla v prtljažniku kolegovega avtomobila, Jack (John Laurie) je zvodnik, ki mu podtaknejo novačenje mladoletne prostitutke, medtem ko je Bob (Roberto Benigni) italijanski turist, ki med igro kart ponesreči ubije tekmeca. Trojica se med prestajanjem zaporne kazni zbliža in skuje načrt za pobeg, vendar pa tudi prostost nosi svojo ceno, še posebej, če ti policija ves čas diha za ovratnik. Down by Law je po vzdušju in nekonvencionalni pripovedni niti nekakšna duhovna nadgranja Jarmuschove predhodne črne komedije Stranger than Paradise, saj oba filma odlikuje počasen tempo, ekscentrični liki, ogromno statičnih kadrov ter izraziti minimalizem, kjer se zgodba sestavlja iz kratkih in sila duhovitih vinjet, ki so že zdavnaj postale antologijske. Fokus filma so kakopak osrednji trije liki in tu zgodba najbolj zasije, še posebej po zaslugi čudovitega Benignina v svoji prvi angleško govoreči vlogi, ki s svojo polomljeno angleščino in otroško bebavostjo ukrade vsak prizor, kot kontrast njegovemu cirkusanstvu pa sta enako izvrstna cinični Waits in sluzavi Laurie. Down by Law je brez kančka dvoma eden najboljših filmov iz 80. let in se poleg Night on Earth in Mystery Train uvršča tudi med vrhunce Jarmuschovega ustvarjanja.

Rose’s War (2023)

Rating: 7 out of 10.

Rose v naslovu biografskega trilerja Rose’s War (izvirni naslov filma je Baltimore) je letos preminula Rose Dugdale (1941), britanska prostovoljka za irsko republikansko armado (IRA), ki je odraščala v premožnem okolju, vendar pa se je uprla volji svojih staršev in postala radikalna aktivistka, ki se je med drugim zavzemala za neodvisnost Severne Irske in prezirala vpliv britanske krone na življenje na Irskem. Pričujoči film se osredotoča na njen največji podvig v karieri aktivistke; aprila 1974 je s skupino oboroženih vdrla na posestvo britanskega konservativnega politika Sira Alfreda Belta in ukradla več dragocenih slik, v zameno za njihovo vrnitev pa je zahtevala izpustitev več pripadnikov IRE, ki so prestajali zaporno kazen v britanskih zaporih. Sam rop predstavlja zgolj manjši del filma, saj Rosino življenje spremljamo preko nekonvencionalne pripovedne niti s pogostimi flashbacki ter menjavanji dogajanja, na tak način pa gledalci dobimo vpogled v psiho glavne junakinje in kako jo je zagreti politični aktivizem postopoma spremenil v nasilno radikalko. Prednost filma je, da Rose niti ne obsoja, še manj pa poveličuje, ampak skuša podati karseda objektiven portret človeka, razpetega med političnimi prepričanji in vestjo, film pa je pri tem še posebej uspešen po zaslugi izvrstne Imogen Poots v glavni vlogi, ki zgolj z močno ekspresivno obrazno mimiko zajame tako Rosino odločnost kot strah, k temu pa je treba še dodati odlično temačno atmosfero, hiter tempo in presenetljivo visoko mero suspenza, ki nikoli ne žrtvuje čustvene teže zgodbe. Film je nekoliko manj uspešen kot biografija, saj venomer ostaja dokaj površinski in se nikoli docela ne poglobi v psihologijo glavne junakinje in njenega boja, hkrati pa se zdi, da bi film profitiral od bolj razvitega osrednjega konflikta, ki ga je morebiti prehitro konec. Navkljub tem napakam je Rose’s War napet in vzdušen triler, ki ponudi zanimiv vpogled v večne politične konflikte na britanskem otočju.