Back to Black (2024)

Rating: 3.5 out of 10.

“Rada bi, da bi ljudje slišali moj glas in samo za pet minut pozabili na svoje težave.” S temi besedami se začne biografska glasbena drama Back to Black, ki prikazuje bliskovit vzpon in tragičen padec britanske neo-soul dive Amy Winehouse, ki je s svojim prepoznavno raskavim vokalom in brutalno iskrenimi besedili nagovorila publiko širom sveta, vendar so jo njeni osebni spopadi z alkoholizmom, bulimijo in ljubezenskimi brodolomi pripeljali do bridkega konca, ko je pri komaj 27. letih umrla zaradi zastrupitve z alkoholom. Ta glas, o katerem govori Amy (v odlični igralski predstavi Marise Abele) tekom filma ironično nikoli ne pride do izraza, saj je Back to Black tip wikipedijske biografije, ki se plitko oklepa zgolj osnovnih dejstev o pevkinem življenju, vendar z mnogo več poudarka na njenih javnih škandalih, izgubljenih bojih z odvisnostjo in toksičnem razmerju z odvisnikom Blakom Fielderjem – Civilom. Sicer drži, da so tudi te žalostne zgodbe predstavljale del njene kariere, toda pričujočega filma skorajda ne zanima, kdo je bila Winehouse kot pevka in glasbena umetnica, saj temu delu njenega življenja (znova ironično) namenja zelo malo časa. Film režiserke Sam Taylor-Johnson je nasploh film, poln konfliktnih, na trenutke že kar shizofrenih občutij; po eni strani želi pevko razgaliti kot tragično umetnico, ki je padla v brezno odvisnosti in izkoriščanj, po drugi strani pa med vrsticami venomer vriva mnenje, da si je bila pevka za propad kriva popolnoma sama. O močno verjetnem izkoriščanju s strani njenega očeta in bivšega moža film ne spregovori (pravzaprav sta lika obeh prikazana kot moralno zelo nevtralna in dobrosrčna), še slabše pa jo odnese pogled na njeno glasbo, ki je obravnavana tako postransko in plitko, da je že kar žaljivo. Back to Black je film, ki si ga Amy Winehouse nikakor ni zaslužila; je površna biografija na ravni cenenih televizijskih produkcij, ki nima niti najmanjšega pojma o tem, kaj je pokojno pevko naredilo večno.

1974 – La Posesion De Altair (2016)

Rating: 7 out of 10.

Kot že razkriva naslov filma, se zgodba pričujočega mehiškeg hibrida najdenega posnetka na staromodnem 8mm traku odvija leta 1974 in na samem začetku predstavi tragični epilog groze, ki bo sledila; policija odkrije razdejano hišo mladoporočencev, ki sta izginila neznano kam, za njima pa ostane zgolj škatla posnetkov, na katerih so ujeti zadnji dnjevi pred njunim izginotjem. 1974: La posesion de Altair, ki ga je režiser in scenarist Victor Dryere posnel na avtentično super8 kamero z omenjenim 8mm trakom, je film, ki bo najbolj pisan na kožo oboževalcem formata “najdenih posnetkov”, ki bodo tokrat še nekoliko bolj uživali zaradi avtentičnega retrto videza filma, ki ogromno pripomore k vzpostavljanju misterioznega ozračja, ki je prisotno skozi ves film. Altair iz naslov je mlado dekle, ki je prepričano, da lahko komunicira z Bogom, v ta namem pa znotraj hiše zgradi vrata iz črnih opek, njen mož pa s kamero beleži njeno vse bolj kaotično obnašanje, ki spominja na demonsko obsedenost. Glavna odlika filma 1974: La posesion de Altair je v navihanem preigravanju z gledalčevimi pričakovanji (kar se začne kot film o demonski obsedenosti, se v zadnjih minutah spremeni v nekaj popolnoma drugačnega) ter subtilni prizori strašenja, ki se močno zanašajo na temačno in morečo atmosfero (nekaterim gledalcem bo ponekod moteča pretirana uporaba melodramatične glasbe) ter počasen razvoj zgodbe, kar zahteva veliko potrpežljivosti. Osrednja lika sicer nista pretirano simpatična in zanimiva (še posebej mož, ki venomer niha med nadležnostjo in posesivnostjo) in na več mestih se zdi, da se film vrti v ponavljajočih vzorcih grajenja napetosti, ki sčasoma zvodenijo, zato je težko reči, da bo film prepričal kogarkoli zunaj kroga oboževalcev “najdenih posnetkov”. 1974: La posesion de Altair je resda film za izbrane okuse, vendar tudi tisti bolj nezadovoljni izdelku ne bodo mogli očitati, da je formulaičen, saj ima dovolj identitete in stila, da se dvigne nad povprečje.