“Rada bi, da bi ljudje slišali moj glas in samo za pet minut pozabili na svoje težave.” S temi besedami se začne biografska glasbena drama Back to Black, ki prikazuje bliskovit vzpon in tragičen padec britanske neo-soul dive Amy Winehouse, ki je s svojim prepoznavno raskavim vokalom in brutalno iskrenimi besedili nagovorila publiko širom sveta, vendar so jo njeni osebni spopadi z alkoholizmom, bulimijo in ljubezenskimi brodolomi pripeljali do bridkega konca, ko je pri komaj 27. letih umrla zaradi zastrupitve z alkoholom. Ta glas, o katerem govori Amy (v odlični igralski predstavi Marise Abele) tekom filma ironično nikoli ne pride do izraza, saj je Back to Black tip wikipedijske biografije, ki se plitko oklepa zgolj osnovnih dejstev o pevkinem življenju, vendar z mnogo več poudarka na njenih javnih škandalih, izgubljenih bojih z odvisnostjo in toksičnem razmerju z odvisnikom Blakom Fielderjem – Civilom. Sicer drži, da so tudi te žalostne zgodbe predstavljale del njene kariere, toda pričujočega filma skorajda ne zanima, kdo je bila Winehouse kot pevka in glasbena umetnica, saj temu delu njenega življenja (znova ironično) namenja zelo malo časa. Film režiserke Sam Taylor-Johnson je nasploh film, poln konfliktnih, na trenutke že kar shizofrenih občutij; po eni strani želi pevko razgaliti kot tragično umetnico, ki je padla v brezno odvisnosti in izkoriščanj, po drugi strani pa med vrsticami venomer vriva mnenje, da si je bila pevka za propad kriva popolnoma sama. O močno verjetnem izkoriščanju s strani njenega očeta in bivšega moža film ne spregovori (pravzaprav sta lika obeh prikazana kot moralno zelo nevtralna in dobrosrčna), še slabše pa jo odnese pogled na njeno glasbo, ki je obravnavana tako postransko in plitko, da je že kar žaljivo. Back to Black je film, ki si ga Amy Winehouse nikakor ni zaslužila; je površna biografija na ravni cenenih televizijskih produkcij, ki nima niti najmanjšega pojma o tem, kaj je pokojno pevko naredilo večno.
