Kanadska psihološka srhljivka Red Rooms se dotika za današnje čase, ko je internet postal del našega vsakdana, zelo aktualne problematike (ne)namerne glorifikacije serijskih morilcev in človekove morbidne obsedenosti z nasiljem in obstojem popolnega zla. V filmu spremljamo skrivnostni Kelly-Anne (strašljivo izvrstna Juliette Gariepy), ki se preživlja kot manekenka in igralka spletnega pokerja, vsako jutro pa se pojavi na sodišču, kjer spremlja odmevni proces zoper serijskega morilca Ludovica Chevalierja, obtoženega umora treh mladoletnih deklet, katere smrti je posnel na kamero, posnetke pa nato prodajal preko interneta preko t.i. “rdeče sobe”, strani za razpečevanje snuff filmov. In bolj ko se sodni proces bliža h koncu, bolj je očitno, da Kelly-Anne vodijo precej nejasni motivi; gre za preračunljivo psihopatko, ki jo je pogoltnila obsedenost do serijskih morilcev in zadnja leta izredno popularne true-crime internetne kulture ali pa jo pri spremljanju sodnega procesa vodijo bolj osebni motivi? Film režiserja Pascala Planteja ne podaja jasnih odgovorov, saj venomer ohranja enigmatično temačno vzdušje, zgodba pa se razvija elegantno počasi in vse do zadnje tretjine pri gledalcu zbuja občutek, da so koščki rešitve prikazane uganke namerno skriti. Takšen pristop kakopak lahko zbudi frustracijo in nezadovoljstvo, toda Red Rooms je preveč morbidno mikaven film, da bi ga lahko zlepa pozabili, še posebejo po zaslugi odličnih igralskih predstav, subtilnega razgaljanja močnega družbenega komentarja, ki nastavlja ogledalo naši morbidni fascinaciji nad nasiljem ter celega kupa šokantnih zapletov, ob katerih se bo gledalec počutil moralno umazanega. Red Rooms zahteva ogromno potrpežljivosti in močnih živcev, toda ob nastopu odjavne špice bo vaša edina želja ta, da film vidite še enkrat. In še enkrat. Vse dokler ne razrešite privlačne uganke.
