Zbudi me (2022)

Rating: 7 out of 10.

Marko Šantić se je v zadnjem desetletju uveljavil kot domači režiser, ki se ne boji dotikati občutljivih družbenih problematik; nenazadnje je leta 2018 navdušil z izvrstno družinsko dramo Skupaj, ki je zaenkrat edini slovenski celovečerni film, ki se neposredno dotika žal močno zlorabljene teme posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Na podobno oster način se Šantić v svojem novem celovečercu Zbudi me loteva ksenofobije, ki se prenaša iz roda v rod ter nepremičnih zidov, ki jih je zahodni svet zgradil okoli sebe ob izbruhu begunske krize. Film je zgrajen kot intimna drama o Roku (Jure Henigman), ki doživi hudo nesrečo, zaradi katere pade v nezavest in izgubi spomin. Njegovo dekle mu je popolna tujka, prav tako pa tudi njuno domovanje, nikomur pa ni jasno, kdaj – če sploh – se bo Roku spomin docela povrnil. V želji, da bi ponovno sestavil koščke svojega življenja, se vrne v domači kraj in naveže stik z odtujeno mamo (Nataša Barbara Gračner) in mlajšim bratom (Timon Šturbej) in postopoma spozna, da je nekdanji član tolpe huliganov, ki je morebiti celo odgovorna za njegovo nesrečo. Zbudi me bi lahko sporočilno povezali s filmsko klasiko American History X, saj imamo znova opravka s posameznikom, katerega pretekla dejanja nosijo tragične posledice za sedanjost in prihodnost, še posebej, ker je svet, pred katerim glavni junak beži, na stežaj odprt članom njegove družine. Šantić z zanašanjem na temačno atmosfero, odlično vzdušno glasbo ter potrpežljiv tempo ustvari intimno in srhljivo realistično razglednico mesta, kjer se posamezniki v boju z brezizhodnostjo, pomanjkanje perspektive in jezo zatekajo k radikalnosti in nasilju, na koncu pa težo dejanj nosi vsa okolica. Surovo in emocionalno zgodbo poganjajo tudi odlični igralci, še posebej stoični Henigman, ki znova dokaže, da je eno od velikih imen domačega filma. Kot je bilo že omenjeno, je tempo filma počasen in zato od gledalca zahteva veliko potrpežljivosti, še posebej v nekoliko razvlečeni prvi tretjini, marsikoga pa bo zmotil tudi konec, ki po tako počasni gradnji dogajanja pripelje v slepo ulico in pusti ogromno stvari odprtih. Zbudi me je navkljub zdrsom srhljivo aktualen film, ki preko osebne zgodbe nastavi ogledalo slovenski družbi.

Black Medusa (2021)

Rating: 7 out of 10.

V uvodnih kadrih srhljivke Black Medusa se zdi, da spremljamo bežne razglednice iz nočnega življenja v severnoafriški Tuniziji; klubi z monotono elektronsko glasbo, zakajene beznice, zapuščene mestne ulice, stavbe z razpadajočimi fasadami, utesnjena stanovanja ter ceste, ki vodijo povsod in nikamor. In v tem labirintu se znajde mlado dekle po imenu Nada, ki živi dvojno življenje; podnevi je pridna in zadržana uslužbenka, ponoči pa se odpravi v epicenter mestnega slepega črevesa, kjer pobira moške, ti pa jo odpeljejo k sebi domov, kjer jih Nada omami in se nato nad njimi fizično izživlja. Ko eno svojih tarč po naključju umori z nožem, ki je pripadal starodavnemu morilcu, se v njej nekaj premakne in ne mine dolgo, ko Nada postane iskana serijska morilka, ki svojih dejanjih ni zmožna kontrolirati. Black Medusa, nenavadno mikavna kombinacija neo-noir trilerja in morbidne grozljivke, se po stilu in videzu močno zgleduje po moderni vampirski klasiki A Girl Walks Home Alone at Night, saj je tudi tokrat ogromno poudarka na zadušljivi noirovski atmosferi urbanega okolja, ki je namerno hladno, sterilno, grobo, absurdno in na trenutke že skoraj nihilistično, nočni prizori navidez zapuščenega mesta pa še dodatno okrepijo prepričljivo turobno vzdušje zgodbe, ki niha med jeznim in melanholičnim. Lahko bi rekli, da je Black Medusa radikalen film, saj skuša preko zgodbe o naključni serijski morilki izpostaviti družben komentar o obupnem položaju žensk v severnoafriški družbi (oz. kjerkoli na svetu), katerih glas je pogosto preslišan in zadušen pod težo patriarhalnega in seksističnega režima, ki ženskam jemljem svobodo, zato jo morajo te iskati na najbolj ekstremne načine. Luščenje sporočila, ki ga film posreduje, pa je odvisno od gledalčevega potrpljenja, ki je tokrat še posebej na veliko preizkušnji; Black Medusa je sila počasen, metaforičen in z art-house estetiko zaznamovan film, ki svojim likom ne daje globine ali natančnih življenjskih zgodb, ampak so ti definirani zgolj preko svojih krutih dejanj. Takšen pristop je kakopak vzpodbuden, toda zdi se, da filmu včasih prej škodi kot koristi; pretirana razvlečenost, strašansko polžji tempo ter pomanjkljiva globina likov so preveč očitni in ustvarjajo nekonsistentno pripovedno nit, ki je gledalcu enako fascinantna kot tudi frustrirajoča. Končni rezultat je film, ki se poigrava z mnogimi zanimivimi idejami ter komentarji, toda obenem skuša dajati vtis pretencioznega art projekta, ki je bolj sam sebi v namen. Black Medusa je film za izbrane okuse z visoko mero potrpežljivosti.