I Am Killer je mračen in stilsko dovršen film, posnet po resničnih dogodkih in prikazuje lov na razvpitega razvpitega poljskega serijskega morilca Wladzisława Marchwickija, bolj znanega po nazivu Vampir iz Zagłębia, ki je v 70. letih zakrivil več okrutnih umorov in jih kasneje v priporu tudi priznal, četudi še danes obstajajo mnogi podatki o tem, da je bilo njegovo priznanje izsiljeno, tedanja komunistična oblast pa je možakarju skušala na vsak način pripisati zločine in pri tem uporabljala vsa možna sredstva, tudi nezakonita. Film, posnet v maniri staromodnih noir kriminalk z elementi psihološkega trilerja, neolepšano in z določeno mero kritičnosti sledi mlademu policistu Januszu, kateremu je dodeljen omenjeni primer, vendar kmalu pod pritiskom oblasti, ki je na vsak način želela ohraniti podobo komunističnega “raja”, kjer serijski morilci niso obstajali, začne ponarejevati dokaze, izsiliti priznanja ter celo podkupovati priče. Gledalcu, ki je vajen podobe poštenih in garaških policistov, bo glavni lik nedvomno odvraten, morebiti še bolj kot sam morilec, saj je identitega slednjega tudi po prijetju osumljenca in njegovi usmrtitvi vprašljiva. I Am Killer ne išče odgovorov na vprašanje, kdo je bil v resnici Vampir iz Zagłębia, vendar to niti ni njegov namen. Bolj kot na lov se osredotoča na ozadje precej šlampasto izvedene preiskave, kjer je posameznik, ujet v kremplje sistema, prisiljen sprejemati mnogo moralno spornih odločitev. Lahko bi rekli, da je film ravno zaradi svojega odkritega cinizma, surovega prikaza vdora politike v policijske zadeve in vse prej kot simpatičnih likov težko priporočati gledalcem, ki bi si od napetosti grizli nohte. Neobičajen, vendar vsebinsko močan film.

Ocena

Španski The Platform je orwellovsko zasnovan distopični triler, ki gledala popelje v notranjost zloveščega zapora, sestavljenega iz mnogih nadstropij (na začetku se predvideva, da jih je okoli 100, nakar se številka grozljivo poveča), v katerih prebivata po dva arestanta. Vsak dan se v vsakem nadstropju ustavi dvigalo z velikansko mizo, polno raznovrstne hrane in arestanti imajo na voljo nekaj minut, da se nahranijo, nato pa dvigalo krene naprej vse do dna, kjer pa nesrečneže pričaka zgolj prazna miza z razbito steklovino. Preprosteje povedano; tisti, ki so pri vrhu, imajo neprimeno več možnosti, da se dobro najejo kot tisti, ki so čisto na dnu. Se vam to zdi znano? The Platform s svojim konceptom na brutalen in mestoma celo satiričen način razgalja razredne razlike, kjer so privilegirani deležni razkošja in mirnega spanca, medtem ko se revni (oz. tisti na dnu) prisiljeni žreti ostanke elite in se v boju za preživetje pobiti med seboj in zatekati h kanibalizmu. Režiser Galder Gatzelu-Urrutia izriše prepričljivo galerijo likov, ki kljub omejeni minutaži (večina nastopajočih se v filmu pojavi zgolj za nekaj minut) uspejo ostati zapomljivi, njihove usode pa relavantne, saj je zgodba okoli njih omejena zgolj na boj za preživetje, zunaj tega pa so njihove identitete praktično neobstoječe. Vrhunski supsenz, odlične igralske predstave in brezkompromisen prikaz posledic, ki jih za seboj pusti neusmiljen družbeni boj odtehtajo zgolj eno šibkost filma in ta je, da smo tovrstni koncept videli že neštetokrat in težko bi rekli, da The Platform na tem področju odkriva kaj bistveno novega oz. prelomnega. Vseeno pa je pričujoči šoker dovolj čustveno intenziven, napet in brutalen, da bo gledalca prisilil k razmisleku o tem, kako tanka meja je med civiliziranim obnašanjem in divjo naravo.

Ocena