Thelma (2017)

Motiv težavnega najstniškega odraščanja, pogojenega s prebujajočo se spolnostjo, sprejemanjem drugačnosti in iskanja lastne identiete, se je v filmih že pogosto pojavljal. Verjetno najbolj znan primer uporabe tega motiva je klasika Carrie režiserja Briana DePalme, ki je obenem predstavil tudi značilni lik konzervativne in globoko verne najstnice, katera ob prvih sicer običajnih pojavih v puberteti (v omenjenem filmu je to menstruacija) doživi napade panike, ki lahko vodijo tudi v nasilje. Na podoben način se omenjene problematike loteva norveški režiser Joachim Trier v svojem četrtem celovečercu, fantazijski drami Thelma. Da gledalca čaka prav posebno doživetje, je razvidno že v zloveščem uvodu, kjer spremljamo navidez običajno druženje naslovne junakinje s svojim očetom, nakar se v usodnem trenutku celotno dogajanja obrne na glavo (oče namreč med lovom na srno obrne orožje proti svoji hčerki, kar implicira, da slednja v sebi skriva nekaj grozljivega). Glavnina filma se sicer odvija nekaj let kasneje, ko Thelma postane študentka biologije in se prvič v življenju odpravi v veliko mesto in okusi prijeten občutek osebne samostojnosti. Toda kmalu zatem začenja doživljati nepojasnjene epileptične napade, hkrati pa skuša potlačiti globoka čustva do svoje prijateljice iz faksa, kar vodi do še več strašljivih zapletov. Thelma veliko svojih idej in temeljev dolguje zgoraj omenjeni De Palmini klasiki, zato bo nekatere gledalce zmotila manjša familirnost z določenimi elementi (Thelma izhaja iz globoko verne družine, epileptični napadi so povezani z nadnaravnimi elementi in potlačenimi strastmi glavne junakinje), vendar pa Trier vseeno ne kopira, temveč preoblikuje že videne žanrske elemente, da se ti prilagodijo značilnemu skandinavskemu hladnemu slogu. Odlične igralske predstave, dober občutek za suspenz, privlačno hladna fotografije in spretno izogibanje žanrskim klišejem z nekaj dobro izpeljanimi vsebinskimi zasuki so dovolj dober razlog, da bodo apetiti oboževalcev žanra več kot potešeni. Thelma morebiti ni pretirano izviren film in traja dlje kot je potrebno, vendar pa je kljub temu obvezen ogled za vse filmske sladokusce.

Ocena

Rating: 3 out of 5.

A Classic Horror Story (2021)

Rating: 7 out of 10.

Zdravnik, samostojna podjetnica, njen fant, filmski navdušenec in dekle, ki je tik pred tem, da opravi splav, skupaj potujejo po južni Italiji, doživijo prometno nesrečo in se nenadoma znajdejo na skrivnostnem kraju sredi gozda. Kar zveni kot sinopsis praktično vsakega slasherja pod soncem, je hkrati sinopsis zanimive, pa četudi zavoljo neizkoriščenega potenciala nepretresljive italijanske grozljivke A Classic Horror Story. Film bi lahko sicer krivično označili za lenobno reciklažo vseh možnih žanrskih klišejev, vendar pa režiserski duet Roberto De Feo in Paolo Strippoli poskrbita (predvsem v drugi polovici) za nekaj presenečenj in preobratov, ki hkrati služijo kot metakomentar na zahodnjaško obsesijo z nasiljem ter škodljivim vplivom, ki ga lahko imajo eksplotacijske grozljivke na svoje potrošnike. Zanimivo pa je predvsem to, da je ravno ta polovica filma hkrati tudi najšibkejša, saj se zdi, da se režiserja izgubita v preobilici idej, ki jih nikakor ne uspeta spraviti v neko koherentno celoto. Ravno zato film krepko nad povprečje dviga prva polovica, ki postreže s sicer že večkrat videno, toda vzdušno temačno atmosfero, ki ogromno dolgujem klasikam kot sta The Texas Chainsaw Massacre in The Wicker Man, filmu pa lahko v prid štejemo tudi to, da postreže s sicer skromno opisanimi, toda dovolj všečnimi liki, da gledalcu zanje ni popolnoma vseeno. Škoda le, da De Feo in Strippoli vsega, kar zgradita, ne znata pripeljati do zadovoljivega epiloga in četudi je jasno, na kaj ciljata, se njun komentar porazgubi, saj – kot že rečeno – film želi povedati preveč in s tem pove zelo malo oziroma skoraj nič. Navkljub temu simpatični liki, všečna scenografija, pristna atmosfera in ravno pravšnja mera brutalnosti, ki prepreči, da bi film zapadel v območje krvave pornografije, poskrbijo, da je A Classic Horror Story zadovoljivo žanrsko razvedrilo.