Allegoria je slabih 70 minut dolga eksperimentalna grozljivka glasbenika po imenu Spider One, sicer frontmana zasedbe Powerman 500 in mlajšega brata heavy metal legende Roba Zombieja, ki je sicer že lep čas zasidran v filmskih vodah kot režiser in scenarist. Pričujoči film se osredotoča na skupino posameznikov, ki svoje strahove, frustracije, jezo in obsesije kanalizirajo skozi različne veje umetnosti; igralka, ki se v transu spremeni v demonsko pošast, aroganten in snobovski slikar s tendenco po ustvarjanju grotesknih slik, navdušen scenarist slasher filmov, morilska fotografinja, ki ustvarja polaroidne fotografije mrtvih ljudi in glasbenica, ki z igranjem določenega zaporedja akordov vpliva na že tako težavno obnašanje svoje cimre. Vsem zgodbam, ki so sicer zgolj bežno povezane, je skupno to, da so zaznamovane s stilsko dovršeno vizualno podobo, subtilnim črnim humorjem ter domiselnim obravnanjem sicer zlajane teme umetniškega ustvarjanja kot neke vrste demonske oz. nadnaravne obsedenosti. Za razliko od Zombieja, ki se prepogosto zateka v eksplotacijo in odvratno vulgarnost, je Spider One nekoliko bolj sofisticiran in pilotira film z jasno orientacijo ter sporočilom, ki samo po sebi ne razkriva ničesar prelomnega, vendar vseeno odraža iskrenost, duhovitost in spontanost obetavnega filmarja. Allegoria seveda ni primerna za vsak okus, saj gre bolj za kolaž kratkih filmov kot pa pravi celovečerec, znotraj žanra grozljivke pa prav tako ne odkriva tople vode, vendar je treba filmu priznati, da zna na več mestih pošteno nasmejati kot tudi prestrašiti. Obetaven prvenec glasbenika, ki ima več kot očitno čut za kreiranje prepričljivih grozljivk.

Ocena

V duhu gibanj tipa MeToo je seveda pričakovano, da bodo tematike kot so spolno nasilje, nadlegovanje in ponižujoč odnos do žensk našle pot v številne filme, kar včasih vodi do klavrnih rezultatov (bolj zaradi nerodno posredovanih sporočil in pokroviteljskega odnosa do same problematike), včasih pa smo gledalci deležni brutalnega udarca po licu, ki nam nastavi žalostno in nič kaj laskavo ogledalo družbe, v kateri živimo. Psihološka grozljivka Take Back the Night je tiste vrste film, ki se spogleduje z žanrom “filmov o pošastih”, le da je tokrat pošast kakopak simbolična prezenca nasilja nad ženskami in njegovih posledic, ki jih to pusti na posameznici; tokrat ta travma doleti nadarjeno mlado umetnico Jane, ki je nekega večera tarča brutalnega napada, le da ne policiji ne svoji sestri ni zmožna pojasniti, kdo ali kaj jo je sploh napadlo. Za Jane je situacija še toliko slabša, saj je bila v preteklosti aretirana zaradi zlorabe alkohola in drog, hkrati pa se za nje vleče senca njene pokojne matere, prav tako nadarjene umetnice, ki je bolehala za shizofrenijo, rezultat vsega tega pa privede do situacije, ko ji vse manj ljudi verjame, da je bila žrtev napada. Jane tako vzame pravico v svoje roke in začne preko spleta svoje sledilce obveščati o njenem križarskem pohodu zoper neznanega napadalca, vendar pa se kmalu izkaže, da so na delu nadnaravne sile. Take Back the Night je nizkoproračunski film, kateremu se pomanjkanje financ pozna zgolj z vidika rahlo neprepričljivih posebnih učinkov in na trenutke vprašljive igre (z izjemo izvrstne Emme Fitzpatrick v glavni vlogi, ki je film tudi pomagala spisati), vendar pa ima film na srečo veliko adutov, ki ga držijo krepko nad povprečjem. Režiserka in soscenaristka Gia Elliot suvereno, drzno in samozavestno krmari zgodbo, s kateri se na simbolni ravni žal poistoveti ogromno žensk, samo sporočilo filma pa je absolutno preglasno, da bi ga lahko preslišali ali pa zgolj skomignili z rameni. Resda je Elliotova pri posredovanju družbenega komentarja nekoliko preveč očitna in dostavi prgišče rahlo za lase privlečenih enovrstičnic, vendar pa mogoče ravno to pomanjkanje subtilnosti daje filmu duh brutalne iskrenosti, ki se vsekakor ne more primerjati s tematsko podobnimi hollywoodskimi limonadami. Take Back the Night je tako kompetentno in udarno filmsko delo, katerega pomankljivosti so del šarma, s katerim prepriča gledalca.

Ocena