O filmu Primate ni moč napisati veliko, ne da bi ob tem zapadli v dolgočasje; gre za akcijsko grozljivko, ki se povečini odvije v notranjosti prestižne vile na Havajih, kamor za vikend prispe skupina prijateljev in se spozna s simpatičnim šimpanzom Benom, ki je sicer hišni ljubljenček enega od deklet iz skupine. Bena, ki je sprva zelo gostoljuben, ugrizne stekla žival in prijateljska opica se nenadoma spremeni v nasilno morilsko zverino. Primate je “opičja” različica kultnega romana (in filma) Cujo pisatelja Stephena Kinga, le da je tokrat s steklino namesto psa okužena opica… in to je tudi vse, kar je vredno omembe v pričujočem filmu režiserja in scenarista Johannesa Robertsa. Je potemtakem Primate slab film? Ne. Opica Ben predstavlja dokaj zanimivega zlobneža, posebni učinki so dostojni, film premore nekaj napetih akcijskih prizorov (zanimiv je trenutek, ko morajo človeški liki za preživetje ostati v bazenu, medtem ko opica kroži okoli njih) in simpatično dožo gravža, hkrati pa svojo nepretenciozno in preprosto zgodbo zaključi s hitrim in živahnim tempom. Navkljub temu pa se zdi, da je film poln neizkoriščenega potenciala in kot tak ponuja gledljivo, vendar zelo pozabljivo izkušnjo; vsi liki so nedodealni in enodimenzionalni (večina jih je v filmu zgolj zato, da pristanejo na jedilniku pobesnelega Bena), zgodba ne postreže z nobenim omembe vrednim zasukom ali presenečenjem, sicer spodobna akcija je formulaična in bi si lahko privoščila še več brutalnosti, nasploh pa Robertsov film ne ponudi ničesar, s čimer bi se lahko zasidral v gledalčev trajnejši spomin. Primate je šolska definicija pozabljivega filma, ki ni slab ali dober, ampak zgolj obstaja in takšne filme je resnično najtežje gledati.
