Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Veteran madžarskega filma Béla Tarr (1955-2026) je bil že od najstniških let zaznamovan z uporniškim duhom, ki je še posebej prišel do izraza v zadnjih letih svinčenega komunizma na Madžarskem, ko je filmarjeva kariera dosegla ustvarjalni vrhunec, še posebej po zaslugi klasike The Damnation in kasneje sedem ur in pol trajajočega epa Satantango. S tega vidika se zdi, da je Werkcmeister Harmonies nekakšno duhovno nadaljevanje omenjenih celovečercev, saj zvesto sledi Tarrinemu stilu filmske pripovedi, ki temelji na apokaliptični atmosferi, kontrastnih črno-belih barvah in meditativnemu tempu, ki cilja bolj na gledalčeva občutja kot pa tradicionalno sledenje naraciji. Werckmeister Harmonies je briljantna in večplastna študija mehanizmov, ki jih prinašajo avtoritativni režimi, le da so slednji tokrat simbolično zajeti v navidez absurdnem zapletu, znova postavljenim v neimenovano ruralno mesto, ki “žari” od tesnobnosti in melanholije. Tja nekega dne prispe potujoči cirkus z zgolj dvema atrakcijama; velikanskim umetnim kitom in enigmatično figuro, znano zgolj po imenu Princ. Ko cirkus parkira svojo prikolico na osrednjem trgu, se začneta med meščani širiti strah in paranoja, ki postopoma vodita v grozljivo nasilje, vezno tkivo kaotičnega dogajanja pa predstavlja idealistični raznašalec časopisov János (Lars Rudolph). Kot že omenjeno, Tarr tudi v pričujočem celovečercu ostaja zvest svojemu brezkompromisnemu umetniškemu stilu in ta je znova prekrasen; vsaj dolg kader je napolnjen z bogato simboliko, izvrstnimi igralskimi predstavami, fenomenalno atmosfero ter čudovito izbrano glasbo, ki režiserjev značilni cinizem in pesimizem “omehča” s trenutki ganljivosti in čustvene pretresenosti, kar je še posebej razvidno v močnem melanholičnem epilogu. Werckmeister Harmonies je tako še ena v vrsti Tarrinih grobih in poetičnih filmskih mojstrovin, ki predstavlja obvezno gledanje za vsakogar, ki bi se rad pobliže spoznal s estetiko počasnega in minimalističnega filma.

Hamnet deluje kot filmski projekt, ki predvidljivo obkljuka vse elemente, ki so zaželjeni za oskarjevsko publiko; po resnični zgodbi navdihnjena in močno pretresljiva družinska drama se osredotoča na prikaz burnega zakonskega življenja priznanega angleškega dramatika Williama Shakespeara in njegove žene Agnes Hathaway, ki ga zaznamuje smrt komaj 11 – letnega sina Hamneta in “rojstvo” ikonične tragedije Hamlet, ki jo je Shakespeare spisal v procesu žalovanja. Velja opozoriti, da fokus drame Hamnet ni na zgodovinski avtentičnosti; s tega vidika je film minimalističen (tako scenografija kot kostumografija sta dokaj skromni), kar se izkaže za pametno potezo. Režiserka Chloe Zhao, ki se je v preteklosti že izkazala kot mojstrica serviranja intimnih psiholoških dram (The Rider, Nomadland), namesto suhoparne oskarjevske biografije ustvari brezčasen portret zakoncev, ki sta se preko hude tragedije prisiljena soočiti tudi sama s seboj; to ji uspe s pomočjo izpiljene vizualne podobe, meditativnega poetičnega pripovednega toka, značilnega za filme Terrenca Mallicka ter odličnih igralskih predstav Jessie Buckley in Paula Mescala. Vseeno pa filma ne moremo uvrstiti med režiserkine presežke, saj se prepogosto dobrika oskarjevski publiki, ki je še vedno močno navdušena nad resničnimi zgodbami, ki so povrhu tega zaznamovane s hudo osebno tragedijo. Nikakor ni moč trditi, da Hamnet ni iskren film, ki bi se občutljive tematike izgube in prebolevanja loteval eksplotacijsko ali malomarno, vendar pa se na trenutke nikakor noče odpovedati manipulativni solzavosti in vsebinski površinskosti, nekatere gledalce pa bo zmotil tudi stereotipen portret Shakespearja kot nerazumljenega genija, ki mu je zaradi Hamleta oproščeno, da je zanemarjal svojo družino. Hamnet je na trenutke briljanten in prepričljivo čustven, pogosto pa enodimezionalen in preveč sentimentalen film režiserke, od katere smo pričakovali mnogo več.