Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Prvih trideset minut filma Marty Supreme režiserja in scenarista Josha Safdieja gledalcu daje vtis, da bo priča športni drami o profesionalnem igralcu namiznega tenisa, ki navkljub talentu in požrtvovalnosti nikakor ne uspe dobiti svojih petnajst minut slave. Micky Mauser (Timothée Chalamet) se preživlja kot prodajalec v trgovini s čevlji, ima afero s poročeno Rachel (Odessa A’zion) in hkrati išče denar, s katerim bi si lahko financiral potovanje v London, kjer poteka turnir v namiznem tenisu. Ko mu vendarle uspe tja priti, najprej izgubi tekmo z japonskim prvakom in se oportunistično zaplete v razmerje z odsluženo, vendar premožno igralko (Gwyneth Paltrow), ob prihodu domov pa se film spremeni v tipično Safdiejevsko teatralno tragikomedijo, ki smo ji bili že priča v prejšnjih celovečercih kot sta Good Time in Uncut Gems. Safdie tako znova uspešno posvoji nevrotični duh zgodnjih filmov Woodyja Allena, temu pa še doda hektično montažo, odrezave dialoge, poseben črni humor in obilico čustvenih momentov, kombinacija vseh omenjenih sestavin pa povečini zadane v polno tudi zahvaljujoč izvrstnemu igralskemu ansamblu. V slednjem pričakovano zasije energični Chalamet v eni od svoji najboljših vlog v karieri, s katerim uspe sicer sprva zelo zoprnemu in odvratnemu liku dodati ogromno globine in kompleksnosti, posebno omembno pa si zasluži A’zionova, ki navkljub omejeni prezenci zasije v vsakem prizoru in nekajkrat celo ukrade pozornost od Chalameta. Nasploh imamo opravka z zelo gledljivim, zabavnim in dinamičnim filmom, ki pa ga od presežka ločijo pretirana dolžina (film bi lahko bil vsaj dvajset minut krajši), rahlo zanemarjen športni del zgodbe ter lenobno predvidljiv zaključek, ki ne bi mogel biti bolj za lase privlečen in po hollywoodsko sentimentalen. Marty Supreme tako ne dosega vrhunskosti prejšnjih režiserjevih podvigov, a je še vedno več kot zadovoljiva zabava za zahtevnejše gledalce.

Ko prvič uzremo glavnega junaka minimalistične drame Taste of Cherry iranskega režiserja in scenarista Abbasa Kiarostamija, se ta nahaja tam, kjer ga bomo spremljali večino filma; v avtomobilu med vožnjo po ulicah Teherana. Badii (Homayuon Ershadi) je možakar srednjih let, ki se pripravlja na zadnji dan v svojem življenju; ob nastopu večera bo storil samomor in legel v grob, ki si ga je že izkopal pod drevesom na odmaknjenem hribu zunaj mesta, potrebuje pa nekoga, ki bi naslednje jutro prišel na omenjeni kraj in zakopal njegovo truplo. Film spremlja Badiija, ki srečuje potencialne kandidate za opravljeno delo, med drugim mladega vojaka, duhovnika iz bližnjega semenišča ter idealističnega muzejskega uslužbenca, ki je v preteklosti prav tako želel storiti samomor. Taste of Cherry je film, ki predstavlja prelomonico v zgodovini iranske sedme umetnosti, saj je postal prvi iranski film, ki je prejel prestižno zlato palmo na tedanjem filmskem festivalu v Cannesu, hkrati pa se je uvrstil med vrhunce modernega filmskega minimalizma, katerega ne poganjata zgodba ali dramatično ozračje, ampa drobna in navidez nepomembna vsakdanjost, ki v sebi skriva neskončen vir poetičnosti ter tematsko presega meje vzhodnega sveta oz. kulture. Drugače povedano; gre za film, ki subtilno in poglobljeno odpira univerzalne teme eksistencializma v sodobnem svetu, ki se pogosto napaja z izgubo nesmisla. Kiarostamijev film je zaznamovan z dolgimi kadri, skoraj popolno odsotnostjo glasbe, preprostimi, vendar čudovitimi širokimi plani iranske narave, pristnimi naturalističnimi dialogi, nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi (to je najbolj razvidno v zelo kriptičnem epilogu) ter ustrezno počasnim tempom, ki dogajanje postavi na rob pristne filmske meditacije. Seveda pa srce filma predstavlja fenomenalno zadržana igralska predstava Ershadija, ki navkljub temu, da o njegovem liku ne izvemo skoraj ničesar, s svojo močno obrazno mimiko izrazi vse, kar prikazana zgodba potrebuje. Taste of Cherry je brezčasna poetična mojstrovina, ki pove s tišino več kot neskončna poplava besed.