The Wailing (2024)

Rating: 9 out of 10.

Femicid in nasilje nad ženskami sta družbena problema, ki presegata okvirje nečesa, kar je moč zaustaviti s preprostim ne; zastrašujoč je podatek, da se nasilje, ki ga utrpijo ženske (in v žal vse prepogostih primerih vodi tudi v umor), prenaša generacijsko kot nevidni parazit, ki ga je nemogoče zaustaviti. Tega kompleksnega vprašanja generacijskega nasilja se loteva tudi špansko-francosko-argentinska koprodukcija The Wailing; v film spremljamo več zgodb žensk iz različnih časovnih obdobij, ki so podvržene psihičnemu in fizičnemu trpljenju s strani skrivnostne nadnaravne entitete v obliki starejšega moškega. Prva žrtev je Andrea, ki med iskanjem svoje biološke matere postane tarča neke nevidne sile, ista usoda pa doleti tudi Mario, ki se dvajset let pred tem kot študentka filma zaplete v razmerje s skrivnostno žensko, ki jo prav tako preganja nekaj grozljivega. The Wailing je močno atmosferičen film, ki ga odlikujejo počasen tempo, sofisticirano dostavljeni prizori strašenja ter enigmatična in večplastna zgodba, ki že vnaprej opozori gledalca, da bo ob nastopu odjavne špice ponudila več vprašanj kot odgovorov. Sliši se kot nekaj frustrirajočega in verjetno se bo med gledalci našel kdo, ki mu bo zamotanost vsebine šla na živce, toda The Wailing se za to “napako” odkupi z izvrstno temačno atmosfero, ambiciozno zastavljeno zgodbo, ki navkljub menjavi likov ohrani koherenco, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivimi zasuki v zgodbi ter strašljivim epilogom, ki bo ostal pri gledalcu zasidran še dolgo po nastopu odjavne špice. Kar pa je najbolj pomembno; film ohrani konvencije žanra psihološke srhljivke, ne da bi ob tem žrtvoval močan družbenokritičen komentar o tem, kako se nasilje nad ženskami lahko prenaša iz roda v rod z občutkom, da je tega nemogoče zaustaviti.

No Other Choice (2025)

Rating: 10 out of 10.

Eden od zvitih trikov kapitalizma je njegova sposobnost, da je med predstavnike srednjega in nižjega sloja vnesel pohlep, ljubosumje in tekmovalnost do te mere, da se je trg dela spremenil v gladiatorsko areno, kjer se vsakdanje klanje odvija v zabavo privilegiranih elit. Ta absurdni, a žal skoraj vsakdanji položaj modernega človeka zajame južnokorejski filmski mojster Park Chan-wook v briljantnem satiričnem trilerju No Other Choice. Film sledi Yoo Man-suju (Lee Byung-hun) enemu od najuspešnejših strokovnjakov v papirni industriji, ki je že več kot četrt stoletja zaposlen v uspešni firmi Solar Paper ter uživa razkošno življenje s svojo lepo ženo in dvema nadarjenima otrokoma, s katerimi živi v luksuzni hiši. Vendar pa se mu življenje nenadoma obrne na glavo, ko Solar Paper prevzamejo novi ameriški lastniki, ki začnejo množično odpuščati ljudi in tudi Man-su se dobesedno čez noč znajde na cesti. Ta je sprva prepričan, da bo brezposelnost zgolj začasna, vendar se po treh mesecih začnejo kopičiti dolgovi, zaradi katerih mora med drugim družina tudi prodati svojo hišo, Man-su pa sklene, da je edini način, da se izvleče iz težavnega položaja nasilna odstranitev vseh, ki mu predstavljajo konkurenco. Chan-wook je znan po tem, da redko razočara in tudi z No Other Choice močno utrdi svoj sloves enega od najboljših filmarjev vseh časov; pričujoči film je namreč zaznamovan s tehnično brezhibno in kreativno montažo, sapo jemajočo fotografijo, domiselno (in predvsem duhovito) uporabo glasbe ter vrhunskim tempom, kjer slabi dve uri in pol mineta v trenutku. Film pa je še bolj na vsebinski ravni; igralska zasedba je izvrstna (poleg Byung-huna velja še omeniti Son Ye-jin v vlogi Man-sujeve žene), humor je tonsko raznolik (od dialoške satire do fizične komedije) in šale vedno zadanejo v polno, za piko na i pa poskrbi tudi subtilen družben komentar, ki domiselno razgali tragikomično absurdnost kapitalističnega kanibalizma, kjer smo vsi vsakomur najhujši sovražniki. No Other Choice ni samo eden najbolj zabavnih filmov leta 2025, ampak tudi eden najboljših filmov 21. stoletja nasploh.