Uvodni kadri zgodovinske drame Train Dreams kažejo tudi njeno največjo pomanjkljivost; zelo očitno je, da je režiserja Clinta Bentleyja in scenarista Grega Kwedarja navdihnila filmska lirika legendarnega Terrenca Mallicka; od širokih planov mirne narave, ki se spreminja z razpoloženji likov, umirjene naracije, poetično navdihnjenih prizorov skoraj popolne tišine in ekspresivnih pogledov pa vse do melanholične glasbene spremljave. Mallickov “duh” pa je tudi edino, kar pričujočemu filmu lahko očitamo; Train Dreams je namreč v svojem bistvu še vedno izredno čustvena, tiha in meditativna filmska pesem o življenju, izgubi, hrepenenju in iskanju novega upanja v svetu, ki doživlja prelomne spremembe. Film spremlja skoraj 80 let življenja Roberta Grainierja (Joel Edgerton), ki konec 19. stoletja kot sirota odrašča na območju znamenite Ameriške severne železnice, nakar kot najstnik pusti šolo in naslednji dve desetletji brezciljno tava po svetu, dokler se ne ustali z ženo Gladys (Felicity Jones) in hčerkico Kate v idilični koči sredi divjine. Idilično življenje družine pa prekine nepredvidljiva tragedija, ki Roberta pahne v hudo depresijo in (ponovno) iskanje smisla, hkrati pa ga preganjajo duhovi iz travmatične preteklosti. Vizualno prekrasen in vsebinsko umirjen film se navkljub občasnim težkim tematikam venomer giblje med temo in svetlobo, med obupom in upanjem, Bentley in Kwedar pa na subtilen način presežeta zgodovinske okvirje zgodbe in postrežeta z nečim, kar je brezčasno; Train Dreams je zgodba, ki bi se lahko zgodila kjerkoli in kadarkoli, gledalcu pa s svojo ravno prav počasnim tempom in sofisticiranim psihološkim potretom osrednjega lika (velika zahvala gre tu predvsem izvrstnemu Edgertonu), katerega življenja postane zgodovina v malem z vsemi slabimi in dobrimi spremembami. Eden od najbolj razmišljujočih in ganljivih filmov leta 2025.