Grški mojster absurdnega in bizarnega Yorgos Lanthimos, ki mu zadnja leta kreativnosti ne zmanjkuje, še posebej ne v duetu z igralko Emmo Stone, se ves čas eleganto sprehaja med njemu značilno grotesknostjo ter mainstreamovsko prilagodljivostjo in težko je reči, na katero stran se bolj nagiba. Če se je s filmoma The Favourite in Poor Things dobrikal širši publiki, je Kinds of Kindness veljal za njegovo vrnitev h koreninam, vprašanje pa je, kje tu pristane Bugonia, predelava južnokorejske ZF komedije Save The Green Planet! iz leta 2003. Odgovor je diplomatsko preprost; nekje vmes. Film je dovolj čudaški in nepredvidljiv, da ga ni moč označiti za “komercialnega”, vendar pa mu obenem manjka nekaj značilne Lanthimosove satirične ostrine in šokantnosti, da bi pri gledalcih zbudil občutke nelagodja. V filmu spremljamo dvojico obsedencev s teorijami zarote, Teddyja (Jesse Plemons) in njegovega zaostalega bratranca Donnyja, ki ugrabita Michelle Fuller (Stone), direktorico farmacevtske korporacije, saj sta prepričana, da gre v resnici za nezemljanko iz galaksije Andromeda, ki ob pomoči svoje vrste pripravlja načrt za uničenje Zemlje. Če Bugonia karkoli dokaže, je to, da Stonova upravičeno velja za eno od najboljših igralk svoje generacije; njena osupljiva preobrazba v sicer rahlo enodimenzionalni lik hladnokrvne korporativne “prasice” drži film pokonci tudi v šibkejših trenutkih, nič slabše pa se ne odreže kolerični Plemons, ki prav tako postreže z eno od svojih najboljših vlog v karieri. Lanthimosu prav uspe obdržati svoj unikatni smisel za humor, odlični dialogi, presenetljivo živahen tempo ter nekaj nepredvidljivih trenutkov pa poskrbijo, da film nikoli ne pade na raven pozabljivega razvedrila. A kot že rečeno; Lanthimos v svoji absurdnosti tokrat ne gre do konca in se predvsem v ziheraškem epilogu zateče k poenostavljenemu moraliziranju, kar izniči nekaj satirične privlačnosti zgodbe. Navkljub tem zdrsom pa je Bugonia privlačen žanrski eksperiment, s katerim Lanthimos varno sedi na prestolu filmskega absurda.
