Predator: Badlands (2025)

Rating: 4 out of 10.

Franšiza Predator je bila dolga leta kreativno izropana in obsojena na vrsto obupnih in praznoglavih filmov, vse dokler je leta 2022 Dan Trachtenberg ni obudil s presenetljivo solidno akcijsko pustolovščino Prey ter tri leta kasneje še z nič slabšo animirano antologijo Predator: Killer of Killers. Razlog za ta uspeh je tičal v režiserjevi zmožnosti vzpostavljanja spoštljivega odnosa do zapuščine franšize ter njegovemu spretnemu prepletanju suspenza, blockbusterske zabave in groze, temu pa je uspel dodati še nekaj nepričakovanih emocij. Predator: Badlands, najnovejše poglavje v franšizi, se ponaša z zanimivo idejo, saj prvič naslovno pošast ne kaže v izrazito negativni luči; zgodba namreč sledi mlademu bojevniku Deku, ki je izobčen iz svojega predatorskega klana in odvržen na sovražni planet, kjer mora v družbi androidke Thie (Elle Fanning) dokazati, da je vreden naziva predatorja. Predator: Badlands je vsekakor zelo ambiciozen film, ki se poigrava z mnogimi zanimivi idejami, med katerimi je najbolj izrazito “humaniziranje” ikoničnega Predatorja, kar seveda samo po sebi ni slaba novica, vendar pa je ob tem žal žrtvoval skoraj vse, kar je delalo franšizo popularno. Vznemirljivi pustolovski duh, brutalna akcija in groza so tokrat zamenjani za sentimentalno “buddy-buddy” komedijo, ki je polna politično korektne solzavosti, imbecilnih dialogov, otročjega “marvelovskega” humorja ter nadležnih enodimenzionalnih likov, kjer jo med slednjimi daleč najslabe odnese naravnost zoprna Fanningova, ki neprestano zbija obupno otročje šale in z njimi uniči še tisto malo suspenza, ki ga film premore. Trachtenberg sicer uspe na trenutke postreči s kakšno vznemirljivo akcijsko sekvenco in dobrimi posebnimi učinki, vendar kot celota Predator: Badlands uresniči strahove vseh tistih, ki so menili, da bo franšiza pod Disneyjevim očesom postala bebava parodija samega sebe. Kako je možno, da smo prišli od srboritega Arnolda Schwarzeneggerja do bebave Fanningove? Takšen “podvig” očitno uspe zgolj Miki Miški.

Hedda (2025)

Rating: 8 out of 10.

Po krajšem (in neuspešnem) izletu v superherojske vode z Marvelovo akcijo The Marvels se je ameriška režiserka in scenaristka Nia DaCosta očitno odločila, da se vrne k manjšim in bolj osebnim projektom, k sodelovanju pa znova povabi svojo igralsko sodelavko Tesso Thompson, s katero sta že zakrivili njen izvrstni režijski prvenec Little Woods. DaCosta je tokrat bolj ambiciozna in postreže s svojevrstno adaptacijo znamenite igre Hedda Gabler norveškega dramatika Henrika Ibsena, ki velja za eno od temeljnih in provokativnih del literarnega realizma 19. stoletja. Film povečini sledi duhu igre z nekaterimi “modernimi” popravki; zgodba se odvije v roku enega samega večera med zabavo na posestvu navidez premožnih zakoncev Tessman, ki že dolgo časa nista srečna. Njuna hiša bo kmalu prešla v roke banke, mož George se sooča s težavami v svoji akademski karieri, medtem ko je žena Hedda razburjena zaradi prihoda njene nekdanje ljubimke in sedaj tekmice Eileen, ki se pripravlja na uspešno pisateljsko kariero. Ena od vidnejših sprememb DaCostinega filma je osredotočenost na odkrito lezbičen odnos med Heddo in Eileen (ta je v Ibsenovem tekstu moški), kar morebiti zveni kot prisiljena “buditeljska” propaganda, vendar na srečo film ta del zgodbe obravnava zrelo, subtilno in predvsem realistično, za kar se je predvsem treba zahvaliti še eni vrhunski predstavi Thompsonove, ki Heddinemu moralno kompleksnemu liku doda ogromno globine in čustveno intenzivnosti, med igralskimi presežki pa velja omeniti še nastopa Nine Hoss v vlogi Eileen in Imogen Poots kot njene zveste pomočnice Thee. Hedda je tudi s tehnične plati impresiven film, saj postreže z razkošno scenografijo in vzdušno fotografijo, ki uspe najti idealno ravnotežje med staromodnim in modernim oz. konvencionalnim in drznim. Hedda se sicer ne uspe docela izogniti svoji gledališki naravi in ponekod (še posebej z igralskega vidika) izpade rahlo izumetničeno, vendar DaCosta postreže z dovolj drznimi in svežimi idejami, da bo prepričala zahtevnejše gledalce.

ob kateri gledalec hitr pozabi, da je celotno dogajanje večinoma omejeno na notranjost velike vile.