Filmske recenzije | RAZGLEDANO

80. leta so bila prežeta z neobremenjenim hedonističnim duhom, ki ga današnji moralni puritanci kakopak analizirajo kot “problematičnega”, še posebej ob pogledu na nekatere največje akcijske filmske klasike tedanjega časa. Ravno zato bi bilo filme tipa Predator preprosto odpraviti kot praznoglavo realizacijo t.i. moških fantazij, kjer se vsebina meri z ekscesnimi količinami testosterona, mišic in nasilja. Toda bolj natančen vpogled v klasiko režiserja Johna McTiernana, ki je v 80. in 90. letih postal prvo ime akcijskega filma, kaže drugačno sliko, ki v enaki sapi ponuja sledenje kot tudi rušenje žanrskih konvencij, le da so slednje bolj subtilne. Glavni adut pričujočega filma je njegova preprostost; skupina mišičastih komandosov, do zob oborožena s strelivom in nagnjena k serviranju duhovitih enovrstičnic, se pod vodstvom polkovnika Dutcha (Arnold Schwarzenegger) odpravi v južnoameriško džunglo, da bi rešila skupino pogrešanih politikov, vendar namesto tega odkrije nevidnega lovca, za katerega se izkaže, da je pošast iz drugega planeta. Predator je starošolska in čistrokrvna akcija, ki ponuja ogromno klasičnega šarma iz 80. let; posrečena kombinacija humorja, suspenza in groze, maksimalno dobro izkoriščena lokacija gostega pragozda, ki ob pomoči presenetljivo močne atmosfere in nepozabne melodramatične glasbe pri gledalcu sprosti močno dozo adrenalina in kakopak za 80. leta impresivni posebni učinki, še posebej izgled naslovnega antagonista, ki po strašljivosti ostaja tudi dandanes nepresežen. Lahko bi rekli, da je Predator plitek film, saj o likih ne izvemo praktično ničesar (skoraj vsi nastopajo kot prototipi akcijskih herojev iz 80. let), hkrati pa ponudi nekaj za lase privlečenih prizorov, toda – kot že rečeno – šarm in neobremenjenost filma sta enostavno premočna, da bi se jima gledalec lahko uprl. Nenazadnje pa gre za strašansko napet, brutalno zabaven in spodobno odigran film s celim kupom ikoničnih prizorov, ki jih še danes uvrščamo med najpomembnejša poglavja v zgodovini akcijskega filma. Prvorazredna akcijska bomba iz neobremenjenih 80. let.

The Black Phone, nadnaravna grozljivka o najstniku Finneyja, ki skuša zbežati iz ujetništva Grabeža (Ethan Hawke), sadističnega serijskega ugrabitelja in morilca otrok, je leta 2021 postala velika komercialna uspešnica, saj je njen proračun znašal slabih 18 milijona dolarjev, v blagajne pa jih je prinesel vsaj osemkrat toliko. In ker je Hollywood zavohal novo priložnost za kovanje denarja, je bilo nadaljevanje filma skoraj neizogibno, vendar pa je pri tem nastal manjši problem; prvi film je deloval kot zaključena celota, ki s smrtjo antagonista ni ponujal veliko prostora za nadaljevanje. To oviro je režiser in scenarist Scott Derrickson premagal s tveganim podvigom; Grabež je postal entiteta iz ledenega pekla, ki preganja svoje žrtve v sanjah, med drugim tudi Finneyjevo sestro (znova odlična Madeline McGraw), ki je priča vizijam brutalnih umorov otrok v gorskem katoliškem kampu, zato se skupaj z bratom in svojo simpatijo odpravi v deželo snega in ledu, da bi našla trupla mrtvih otrok in s tem dokončno uničila Grabežovo vladavino. Iz osrednjega zapleta takoj postane jasno, da je Derrickson iskal navdih pri Cravenovi klasiki A Nightmare on Elm Street in delno tudi pri Kubrickovi mojstrovini The Shining, vpliv obeh filmov pa je žal preveč očiten, da bi Black Phone 2 lahko bil kaj več kot zgolj njuna spodobna imitacija s seveda manj učinkovitimi prizori suspenza in groze. Filmu ne pomaga niti to, da s svojim močnim naslanjanjem na sanjski koncept postane pretirano zapleten in razlagalen do te mere, da izniči privlačno skrivnostnost, ki je spremljala predhodnika, še posebej evidentno je to pri razkrivanju življenjske zgodbe Grabeža, ki tokrat postane manj zanimiv lik kot v prvem delu. Navkljub nekaterim korakom nazaj pa je Black Phone 2 še vedno spodobna grozljivka, ki postreže z vzdušno temačno atmosfero, izpiljeno vizualno podobo ter nekaterimi prepričljivo izpeljanimi prizori groze in strahu. Glede na to, da so nadaljevanja filmskih uspešnic pogosto porazna, Black Phone 2 pristane v zelo solidno zlati sredini.