Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Kriminalna psihološka grozljivka No Tears in Hell, drugi celovečerec režiserja in scenarista Michaela Caissieja, je zanimiv filmskih eksperiment, ki skuša prepletati resničnost s fikcijo. Zgodba filma namreč temelji na zločinih resničnega ruskega serijskega morilca Alexandra Spesivtseva (1970), bolj znanega po vzdevku Sibirski razparač, ki je med letoma 1991 in 1996 s pomočjo zaščitniške matere umoril mladih brezdomcev in deklet (obsojen je bil zgolj za štiri umore, neuradno pa naj bi bil odgovoren za smrt več kot 80 ljudi), v nekaterih primerih pa je celo zaužil njihovo meso. Pričujoči film Spesivtstevo zastrašujočo zgodbo prestavi iz Rusije na Aljasko, kjer navidez zadržani mladenič Alex (odlični Luke Baines, ki je srhljivo podoben resničnemu morilcu) v svoje zanikrno stanovanje zvabi več mladih fantov in deklet, katere brutalno umori, mama pa mu pomaga počistiti sledi za zločini. Caissie sicer sledi preverjeni formuli tipičnega filma o serijskem morilcu, ki kot tak ne ponudi ničesar bistveno novega; priča smo še enemu brutalnemu potretu sprevrženega klavca, katerega strašljiva zgodba je razkrita preko flashbackov in citiranja odlomkov iz njegovega dnevnika, četudi bi si gledalci želeli za še nekaj odtenkov poglobljeno zgodbo. Navkljub temu je No Tears in Hell presenetljivo gledljiv in efekten film, ki se lahko pohvali s prepričljivimi posebnimi učinki, realističnim gravžem in predvsem temačno atmosfero, ki s poudarkom na hladnih barvah imitira temačno estetiko skandinavskih kriminalk. Filmu se nekoliko zatika pri igralskih predstavah, kjer se pri določenih članih ansambla pozna pomanjanje nastopanja pred kamero, obenem pa zgodba trpi za neodločnim tempom, ki pogosto hodi na meji med atmosferičnostjo in dolgočasnostjo. No Tears in Hell ni noben žanrski presežek, je pa povsem kompetentno narejen film o serijskem morilcu.

Narediti film, ki želi namerno spraviti gledalca ob živce in ga s tem popeljati v razsuto psiho osrednjega lika, je tvegan in po svoje kontradiktoren podvig, ki večini režiserjev ne uspe najbolje. V primeru psihološke drame If I Had Legs I’d Kick You, drugega celovečerca režiserke in scenaristke Mary Bronstein, pa se zdi, da drugačen pristop sploh ni možen; glavna junakinja filma je namreč na smrt izčrpana terapevtka Linda, katere zasebno življenje je zaznamovano z večinoma odsotnim možem, hudo bolno hčerko, ki mora zaradi motnje hranjenja dobivati hrano preko cevke ter utrujajočimi pacienti, ki skušajo z njo vzpostaviti pretirano oseben stik. Povrhu tega se ji v stanovanju zruši strop, zato mora s hčerko začasno bivati v bližnjem zanikrnem motelu, kar še bolj ogrozi njeno psihično (ne)stabilnost. If I Had Legs I’d Kick You je specifičen film, ki bi znal pošteno razdvojiti gledalce; z vpeljavo elementov črne komedije, magičnega realizma in celo srhljivke ustvari tesnobno in kaotično karakterno dramo, ki preko uporabe dinamične kamere, skrbno izbrane atmosferične glasbe in sila domiselne uporabe zvoka ustvari za ogled neprijeten, vendar strašljivo iskren potret ženske, ki se sooča z bremeni partnerstva, materinstva in neizprosno zahtevnega poklicnega življenja, z vsakim novim korakom pa se zdi, da je Linda (in z njo tudi gledalci) vse bližje popolnemu živčnemu kolapsu. Zaradi takšnega pristopa je uspeh filma kakopak odvisen od osrednje igralske predstave in ta je na veliko srečo fenomenalna; Rose Bryne je kot Linda presunljiva in s svojo močno fizično in psihično preobrazbo utelesi lik, s katerim se bo gledalec nedvomno poistovetil, saj je vsak izmed nas prišel do točke v življenju, ko se je zdel živčni zlom edina smiselna opcija. Povrhu tega Bronsteinova obravnava aktualne problematike družbenega pritiska na ženski spol in z njim povezanih kompleksov na subtilen in inteligenten način, pri tem pa nikoli ne popušča ali olepšuje zadeve. If I Had Legs I’d Kick You je ekvivalent filmskega emocionalnega kaosa, ki vseeno pripelje do zaslužene katarze.