The Ring (2002)

Rating: 8 out of 10.

Prihod milenija je na filmsko tržišče (med drugim) prinesel tudi poplavo ameriških predelav japonskih grozljivk, ki so bile v tistem času še posebej priljubljene. Ena od verjetno najbolj znanih je bila strašljivka Ringu, ki je sicer kliše duha deklice z dolgimi črnimi lasmi zelo uspešno prenesla v obdobje moderne tehnologije, natančneje VHS kaset kot posebnega medija prenašanja informacij. Omenjeni film je postal orjaška uspešnica po vsem svetu in takojšnja grozljivka klasika, zato ni bilo presenetljivo, da so štiri leta kasneje čezlužniki posneli svojo različico z naslovom The Ring v režiji Gora Verbinskija. Zgodba je bolj ali manj enaka izvirniku; novinarka Rachel (Naomi Watts) raziskuje serijo skrivnostih smrti najstnikov, za katerimi naj bi stala urbana legenda o domnevno zakleti videokaseti, ki vsakega gledalca ubije teden dni kasneje. Glede na pogosto revno kvaliteto ameriških predelav japonskih grozljivk, se The Ring uvršča presenetljivo visoko nad zlato sredino; na vsebinski ravni film resda ne ponuja nobenih domiselnih odstopanj, kar izdelek dela rahlo nepotrebnega, vendar pa se ta za svoje pomanjkljivosti odkupi s fenomenalno tehnično izpiljenostjo in odličnimi igralskimi predstavami, kjer pričakovano zasije Wattsova, četudi bi bilo krivično spregledati veterana Briana Coxa in tedaj novinko Daveigh Chase v vlogi ikonične protagonistke Samare. A tisto, kar predelavo dela še najbolj posebno, je njena zastrašujoče temačna atmosfera, podkrepljena s poudarjenimi temnimi barvnimi odtenki, odlično glasbo, domiselno uporabo preprostega, vendar učinkovitega simbolizma ter počasnim tempom, ki uspe mojstrsko skreirati marsikateri prizor suspenza. The Ring je v poplavi ameriških predelav japonskih grozljivk nedvomno najboljše, kar omenjeni filmski trend ponuja.

Kaj ti je deklica (2025)

Rating: 7 out of 10.

Kaj ti je deklica, celovečerni prvenec Urške Djukić, nadaljuje dolgo pričakovani “novi val” slovenskega filma v rokah ženskih avtoric, ki preko intimnih zgodb secirajo širše družbene probleme kot so ženska identiteta, seksualno prebujenje v negotovih letih odraščanja ter pritisk strogega patriarhata, ki še vedno vztraja pri tradicionalni delitvi spolov. Film sledi sramežljivi 16-letni Luciji, članici katoliškega dekliškega pevskega zbora, ki še ni nikoli poljubila moškega in imela menstruacije, toda notranji svet se ji začne spreminjati, ko spozna spogledljivo Ano-Marijo in med obiskom podeželskega samostana, kamor zbor odpotuje na vikend intenzivnih vaj, spozna dosedaj neodkrita in konfliktna čustva, ki jo pripeljejo do prvega seksualnega prebujenja. Kot je že moč razbrati iz samega zapleta, film Kaj ti je deklica obravnava kontrast med Lucijino intimo, ki se začne spoznavati z “grešnimi” mislimi in spolnostjo ter hladnim okoljem verskih ustanov, kjer je dotik z Bogom bistveno slajši in večnejši od fizičnega. Posebnost pričujočega filma je v njegovi močni osredotočenosti na obrazne mimike osrednjih likov, kjer je ekspresivnost njihovih čustev resnično intenzivna, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Jare Sofije Ostan, Mine Švajger in Saše Tabakovića, ki v vsakem kadru izrazijo široko paleto razpoloženj brez odvečnih dialogov. Film je tudi s tehničnega vidika čisti presežek, saj je Djukićeva režisera z izostrenim čutom za podrobnosti in tako vsak prizor napolni z majhnimi podrobnostmi, kristalno čisto in vzdušno fotografijo ter domiselno uporabo zvoka. Navkljub vsem tem adutom pa Kaj ti je deklica nikoli ne uspe docela zadeti v polno zaradi uporabe občasno nekoliko klišejskega simbolizma pa do zoprnega dejstva, da je filmov na temo seksualnega prebujenja zavrtih najstnic res ogromno in s tega vidika Djukićeva ne pove oz. pokaže nič kaj bistveno novega. Kaj ti je deklica je tako še ena o vrsti predvidljivih zgodb o najstnicah, ki se spoznajo s čari spolnosti, vendar je pri tem vsaj iskrena in sofisticirana.