The Lost Bus (2025)

Rating: 8 out of 10.

Angleški filmar Paul Greengrass se je tekom svoje 30-letne kariere pogosto dotaknil resničnih tragedij oz. katastrof, katere je seciral s tehnično dovršenostjo ter ravno pravšnjo mero grobega realizma in emocionalnih udarcev, ki niso zatavali v območje osladnosti ali neokusne eksplotacije. S filmom katastrofe The Lost Bus se Greengrass loteva resnične zgodbe o Kevinu McKayju, vozniku šolskega avtobusa, ki se je leta 2018 med izbruhom najhujšega požara v zgodovini države Kalifornija odzval klicu na pomoč, da bi pripeljal 22 otrok in njihove učitelje na varno, vendar se med potjo začne ogenj nevarno širiti in Kevin nenadoma pristane v zelo tvegani situaciji, od katere je odvisna usoda v avtobusu ujetih otrok. The Lost Bus je v osnovi precej tipičen Greengrassov film, ki prinaša ogromno adutov kot tudi drobnih napak; s tehničnega vidika imamo znova opravka z razkošno in zastrašujočo mojstrovino, saj režiser z uporabo dokumentarističnega sloga, pogosto tresoče kamere, močnega suspenza in razkošne fotografije gledalca brez težav poskra v center dogajanja in mu ob pogledi na bližajoče se ognjene zublje celo spusti kapljice znoja po telesu. Na vsebinski ravni je film prav tako uspešen, še posebej po zaslugi režiserjevega pristopa, ki suvereno lovi ravnotežje med grobim realizmom in hollywoodskim patosom, ki se sicer ne uspe docela izogniti sentimentalnosti, a na srečo ta ni pretirana oz. nadležna. Greengrassu je v pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer zasijeta predvsem Matthey McConaughey kot McKay in America Ferrera kot ena od učiteljic, četudi so mnoge stranske predstave zelo prepričljive. Zaradi vključitve otrok, ki se znajdejo v smrtni nevarnosti, bi se The Lost Bus lahko brez težav spremenil v televizijsko limonado iz 90. let, vendar pa je Greengrass dovolj premeten in kompetenten filmar, da venomer ohranja zadostno količino emocijo kot tudi pristnosti. Razkošen, napet in emocionalen film katastrofe, ki služi tudi kot spoštljiv poklon človeškemu pogumu in vztrajnosti.

Vicious (2025)

Rating: 6.5 out of 10.

Bryan Bertino je širšemu občinstvu, še posebej pa ljubiteljem grozljivk, najbolj poznan po uspešnici The Strangers, ki je svoj minimalistični koncept (majhno število likov, preprosta zgodba, ki se odvije tekom ene noči na eni sami lokaciji) kompetentno pretvoril v sicer rahlo nedodelan, vendar učinkovit moderni slasher. Bertinov najnovejši celovečerec, psihološka nadnaravna strašljivka Vicious, ohranja nekatere režiserjeve zgoraj omenjene “zaščitne” znake, pa četudi ob tem žrtvuje bolj koherentno vsebino, ki bi uspela pritegniti gledalčevo pozornost. Na prvi pogled ima film preprost zaplet; Polly (Dakota Fanning), mlado dekle z več kot očitnimi travmami iz preteklosti, si skuša urediti življenje med bivanjem v družinski hiši, kjer nekega večera na vrata potrka skrivnostna starka s škatlo, ki od svojih začasnih lastnikov zahteva troje stvari – nekaj, kar imajo radi, nekaj kar sovražijo in nekaj, kar potrebujejo. Tekom noči se Polly znajde v boju za preživetje, pri tem pa se je prisiljena soočiti z zakopanimi osebnimi skrivnostmi ter nadnaravnimi silami, ki pa so morebiti zgolj produkt njene sesute psihe. Vicious je film, ki bo pri gledalcih pustil konfliktne občutke, saj zna biti enako fascinanten, napet in bogato atmosferičen kot tudi naporen, razvlečen in monoton. Gre za tiste vrste film, ki si več kot očitno želi biti ambiciozen, provokativen in privlačno enigmatičen, kar mu delno uspe; Bertino se znova izkaže kot odlični “arhitekt” strahu, ki ohranja napetost dogajanja s pomočjo temačnega vzdušja, dobro izbranih klavstrofobičnih lokacij in kot struna napetega suspenza, srce zgodbe pa predstavlja zavzeta igralska predstava Fanningove, ki ohranja gledalčevo radovednost tudi v najšibkejših trenutkih zgodbe. Slednjih je žal kar veliko in eden od najbolj očitnih je pretirano zamotana in nekoheretna zgodba, ki bo ob najavi odjavne špice najverjetneje izgubila pozornost večine gledalcev. A če nič drugega, je Vicious sinonim za film, kjer je potovanje pomembnejše od cilja, od gledalca pa je odvisno, če je pripravljen žrtvovati racionalnost za vizualno izkušnjo.