The Toxic Avenger (2023)

Rating: 6 out of 10.

The Toxic Avenger, predelava oz. moderna oživitev istoimenske kultnega B – filma iz 80. let, bi morala ugledati luč sveta pred dobra dvema letoma, vendar je zaradi težav z iskanjem distributerja (kot glavni razlog je bil podana predvsem ekscesna količina grotesknega nasilja) pristala v bunkerju in našla pot med širše občinstvo šele sedaj. Ta informacija sicer pogosto prinaša slabe novice, toda v primeru pričujočega filma bi lahko bil rezultat bistveno slabši… in hkrati tudi bistveno boljši. The Toxic Avenger je mišljen kot kombinacija krvave telesne grozljivke in superherojske parodije, ki sledi hišniku Winstonu (Peter Dinklage), ki nekega dne izve, da umira za smrtonosnim rakom, njegova edina rešitev pa je terapija, ki jo lahko plača zgolj njegov delodajalec Bob Barkabus (Kevin Bacon), koruptivni direktor farmacevtskega podjetja, ki naskrivaj sklepa sumljive posle z mafijo in onesnažuje okolje. Bob pričakovano zavrne Winstona, ta pa po spletu nesrečnih okoliščin konča v v zastrupljeni reki, kjer se spremeni v iznakaženo bitje s superherojskimi zmožnostmi. The Toxic Avenger je film, ki se ne pretvarja, da je kaj več kot hitropotrošna in cenena drugorazredna zabava, ki išče svoje adute v umazanem črnem humorju in ekscesnem nasilju, kaj več od tega pa žal ne premore. Igralske kreacije so povečini solidne, še posebej Dinklage, Bacon (slednji se tokrat še posebej močno zabava in prepušča igranju karikaturnega zlikovca) in skoraj neprepoznavni Elijah Wood, posebni učinki in gravž simpatično pretirani in dogajanje dovolj živahno, da gledalcu slaba ura in pol mine kot bi mignil. A kot že rečeno, film zunaj nasilja in opolzkosti ne premore ničesar, kar bi ga držalo nad povprečjem; zgodba je plitka in predvidljiva, kar je delno posledica precej okorne montaže, ki na hitro preleti nekatere najpomembnejše dogodke v filmu, šale so povečini ustvarjene na prvo žogo, večina likov pa izpade preveč enodimenzionalnih, da bi ostali v trajnejšem spomnu. The Toxic Avenger je neškodljiva žanrska zabava, ki bo pisana na kožo tistim, ki si želijo drugačne superherojske izkušnje.

Poker (2001)

Rating: 7 out of 10.

Vinci Vogue Anžlovar je s svojim celovečernim prvencem, prikupno pustolovsko komedijo Babica gre na jug, dokazal, da ni še en od tipičnih slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki se na smrt boji spogledovanja z žanrskim filmom in komuniciranja s širšim občinstvom. Navkljub temu pa ni nihče predvideval, da bo deset let kasneje šokiral s filmom, ki je sicer še vedno izrazito žanrski, vendar hkrati hladno odmaknjen od optimizma in razposajenosti svojega prvenca. Poker je namreč ultranasilna, temačna in cinična kriminalna drama, napolnjena z grotesknimi liki, brezizhodnim noirovskim vzdušjem ter stilsko dovršenim vrtiljakom sadizma in nihilizma. Film sledi Borutu, ki že v uvodnih kadrih izgubi vse simpatije gledalca; surov nasilnež ukrade avtomobil, grozi svoji nekdanji partnerki po telefonu in ponesreči povozi otroka, katerega truplo odvrže v smetnjak. Kmalu zatem pobere poklicnega hazarderja Pavleta, ki mu zaupa, da se odpravlja na partijo pokra z namenom, da zasluži ogromno vsoto denarja, zato ga Borut ustreli, prevzame njegovo identiteto in se odpravi v skladišče, kjer se začne odvijati 24-urna partija pokra. Poker je konflikten film, ki bo pri gledalcih sprožal mešana občutja, na kar pa je Anžlovar tudi ciljal; tarantinovski dialogi, ki skušajo iz prikazanega nasilja in predvsem igre pokra ustvariti globjo eksistencialno filozofijo, mrki liki, ki so moralno popolnoma izpraznjeni in živahna kamera, katero odlikuje hiter tempo ter pogosto menjave barvnih filtrov, ki obenem nakazujejo tudi nelinearnost zgodbe. Film je vsekakor obrtniško spreten, odlično odigran (izstopa predvsem Magnifico v vlogi sadističnega gangsterja) in postreže z veliko ostrimi in duhovitimi dialogi, vendar pa ga hkrati kvari pretirano spogledovanje z osnovnošolskim artizmom, šlampasto posnete sekvence strelskih obračunov in nasilja ter dejstvo, da film, ki nosi naslov Poker, vključuje zelo malo dejanskega igranja pokra. Ampak slednje je nekaj, na kar Anžlovar ves čas namiguje; ne zanima ga toliko igra, ampak njegova skoraj mistična filozofija, ki je večja od življenja. Nepopoln, vendar še vedno posrečen žanrski eksperiment.