Režiser Brian De Palma je bil na začetku svoje kariere (še posebej v 60. in 70. letih) okronan za enega od kraljev filmskega suspenza in marsikdo ga je po talentu celo primerjal z legendarnim Hitchcockom. Te vzporednice z mojstrom groze niso pretirane, saj je De Palma poskrbel za ogromno število napetih klasik, ki so uspešno prestale tok časa in so še danes enako zlovešče in šokantne kot ob svojem izidu. Med te klasike spada tudi psihološka grozljivka Carrie, sicer filmska adaptacija knjižnega prvenca Stephena Kinga o sramežljivi srednješolki, ki v najbolj občutljivem obdobju svojega odraščanja spozna, da je drugačna. Ne samo, da živi z versko blazno materjo in je tarča razvajenih in samovšečnih vrstnic, ob prvem pojavu menstruacije začne Carrie razvijati nenavadne telekinetične sposobnosti, ki pa zgolj pospešijo njene nevarne fizične in psihične spremembe. Carrie je navkljub nadnaravnim elementom v prvi vrsti pretresljiva zgodba o odraščanju najstniške izobčenke, ki je močno razklana med zaščitniško posesivnostjo svoje blazne matere in svetom, katerega hkrati dojema kot priložnost za srečo kot tudi nevarnost. Iz tega vidika je dokaj hitro jasno, da De Palma in King nista želela ustvariti samo še ene grozljivke o družbeno neprilagojenem dekletu, temveč celotna zgodba služi kot parabola za še kako občutljivo problematiko najstniške anksioznosti v obdobju spolnega dozorevanja. Film uspe ta konflikt predstaviti na boleče prepričljiv način, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Sissy Spacek in Piper Laurie v vlogah hčerke in matere, ujetih v avtodestruktivni družinski odnos. In film v svoji neizprosnosti nikoli ne popusti ter grafično prikaže posledice, ki jih na občutljivih najstnicah pusti psihično in fizično mučenje, kar vodi tudi do zdaj že ikoničnega krvavega maturantskega plesa in splošnega uničenja sveta, v katerem Carrie ne more obstajati. Carrie je čista filmska klasika, ki tudi po vseh teh letih ostaja nepresežena in brutalna.

Umetniško gibanje nemškega ekspresionizma, ki je med drugim zaplodilo celo vrsto filmskih klasik, je v začetku 20. let minulega stoletja doživljalo svoj ustvarjalni preporod, še posebej z izidom zlovešče grozljivke The Cabinet of Dr. Caligari. Film, ki si lasti zasluge za rojstvo podžanra psihološkega trilerja, so režiser Robert Wiene ter scenarista Carl Mayer in Hans Janowitz zasnovali kot domiselno kritiko sistemskega nasilja, ki je bilo v nemško govorečih državah najbolj izrazito za časa prve svetovne vojne. Zato ne preseneča, da je osrednji lik filma sadistični hipnotizer Caligari (Werner Krauss), ki s pomočjo spalne paralize prevzame nadzor nad skrivnostnim Cesarjem, ki začne izvrševati serijske umore po vasici Holstenwall. Tisto, kar ob ogledu filma najbolj pade v oči, je njegova nepozabna vizualna podoba sveta, ki ostaja zgolj navidezno realističen, medtem ko ga sestavljalo nenavadne sence, namerno klavstrofobične lokacije, tako urbana področja kot tudi narava pa so zgrajene iz kartona, kar močno pripomore k vzpostavljanju srhljive surrealne atmosfere. Svet, ki ga predstavlja film, je oropan logike in hkrati enako zastrašujoč kot tudi čudovit, temu primerne pa so tudi igralske predstave, ki kakopak temeljijo na močni obrazni mimiki ter srhljivi maski, ki še danes pošteno prestrašijo gledalce. The Cabinet of Dr. Caligarni je film, podan v več poglavjih in z zgodbo, povedano skozi stilsko dovršene bralne kartice, hkrati pa postreže s šokantim končnim preobratom, ki že tako dovolj majavo logiko filma obrne na glavo in je bil v zgodovini sedme umetnosti neštetokrat kopiran. Večna nema klasika, ki tudi po več kot stotih letih uspešno kljubuje toku časa.