Mel Brooks upravičeno nosi naziv kralja filmske parodije, katerega stil in prefinijenost še danes (sicer bolj ali manj neuspešno) skušajo posnemati mnogi. In enega od vrhuncev njegovega ustvarjanja predstavlja komična grozljivka Young Frankenstein, ki bi jo na površju označili za parodijo klasičnih grozljivk studia Universal kot so Frankenstein, Wolfman, The Invisible Man, Bride of Frankenstein in The Mummy. V filmu spremljajo koleričnega dr. Fredricka Frankensteina, vnuka slovitega znanstvenika, ki odpotuje v Transilvanijo, da bi se lotil tveganega poskusa obuditve trupla in s tem dokazal, da njegov dedek vendarle ni bil zgolj norec z božjim kompleksom, ampak briljantni znanstvenik. The Young Frankenstein resda funkcionira kot zbirka posrečenih gagov, absurdne fizične komedije in referenčnih šal, vendar pa je mnogo več kot to; četudi se pogosto norčuje iz žanrskih klišejev klasičnih filmskih grozljivk, jim po drugi strani izkaže spoštljiv spomenik, še posebej vizionarskemu Jamesu Whalu, ki je leta 1931 prestrašil svet s klasiko Frankenstein. Še več; Brooksov film je bil posnet na istih lokacijah in z rekviziti, ki jih je uporabil Whale pri snovanju svoje mojstrovine, kar še bolj izkazuje, da je pričujoča parodija mnogo več kot zgolj poligon za stresanje šal. Seveda pa je film še vedno v prvi vrsti za počit smešna komedija zmešnjav s premišljenimi šalami, ki skoraj vedno zadanejo v polno in nikoli ne delujejo nepovezano s pripovedno nitjo, kar pomeni, da so tako zgodba kot komični vložki spretno prepleteni v smiselno mrežo. To pa ne bi bilo možno pred izvrstne igralske zasedbe, kjer največ smeha izvabijo Gene Wilder, Mary Feldman kot Frankensteinov pomočnik Igor in Peter Boyle kot mutasta pošast, ki se na smrt boji ognja. Ne zgolj vrhunska parodija, ampak ena najboljših filmskih komedij vseh časov.

Do sredine 90. let je bil žanr filmskih klavnic oz. slasherjev že dodobra izkoriščen in to do te mere, da je s svojim trmoglavim sledenjem pravilom in klišejem že mejil na parodijo samega sebe. Ravno zato je bilo potrebno slasherje, da bi ti sploh ostali relavantni za prihajajočo milenijsko generacijo, revitalizirati na domiseln in prebrisan način. Ta težka naloga je uspela kolaboraciji kultnega režiserja Wesa Cravena ter scenarista Kevina Williamsona, ki sta prišla na idejo za samoironični, satirični in na trenutke metafizični slasher, ki bi na samosvoj način obravnavani žanr parodiral, hkrati pa mu tlakoval pot v prihodnost; tako se je rodila komična grozljivka Scream, navidez (in najverjetneje namerno) klišejska zgodba o najstniški devici Sidney Prescott (Neve Campbell), ki skuša preboleti brutalno posilstvo in umor njene matere, hkrati pa postane tarča zamaskiranega morilca. Film v zdaj že ikoničnih prvih minutah filmah, kjer spremljamo brutalni umor srednješolke Casey (Drew Barrymone), daje vedeti, v katero smer se nagiba; morilec ji namreč zastavlja vprašanja na temo filmskih grozljivk, hkrati pa se s prebrisano spisanimi dialogi roga udomačeni bebavosti likov v tovrstnih filmih, ki – po besedah Sidney – pred morilcem idiotsko zbežijo po stopnicah v zgornji del hiše, ne pa skozi vhodna vrata. V takšnem satiričnem duhu mine preostanek filma, ki z vidika grozljivke ni pretirano strašljiv, vendar se to niti ne trudi biti; Scream je slasher, ki skuša gledalcu predstaviti dodobra znane perspektive na obravnavani žanr, jih obrniti na glavo in ga hkrati očarati s simpatično galerijo likov, ikoničnih scen ter končnega preobrata, ki znova služi kot avtoreferenca na lastno predvidljivosti in pomanjkanje motiva za ubijanje. Scream tako z odlično igralsko zasedbo, ravno pravšnjo mero humorja in suspenza ter prebrisanim norčevanjem iz samega sebe ostaja tudi danes izredno unikaten in na svoj način provokativen slasher, ki je spremenil zgodovino žanra.