Kljub temu, da velja grozljivka za enega najbolj popularnih filmskih žanrov, obstaja zgolj peščica filmov, ki so uspeli gledalce prestrašiti do kosti. Mednja sprada tudi nadnaravna grozljivka The Exorcist, posneta po istoimenskem romanu Williama Petra Blattyja, ki je leta 1973 ob izidu navkljub mešanim kritiškim odzivom popolnoma obnorela občinstvo; to je med občinstvom doživljajo napade panike, zastoje srca, bruhanje in – če je moč verjeti poročilom – celo splave pri nosečnicah. Z današnjega vidika se zdi takšen odziv pretiran, toda The Exorcist tudi po več kot 40. letih še vedno ostaja eden najstrašnejših filmov vseh časov. Režiser William Friedkin je zgodbo o demonski obsedenosti nedolžne 12 – letnice Reagan (fenomenalna Linda Blair, ki je s svojo predstavo patentirala lik s hudičem obsedene deklice) predstavil na dokaj oz. kolikor je pač močno realističen način, zato niti ni presenetljivo, da se je toliko ljudi poistovetilo z dogajanjem. Še več; film gledalca v prvi polovici premeteno napeljuje k možnosti, da je Reagan psihična bolnica in sam proces izganjanja hudiča enači kot postopek, ki na posameznika nima večjega učinka, temveč nanj deluje zgolj psihološko. Ta tanka meja med psihozo in dejansko obsedenostjo je že sama po sebi dovolj strašljiva, pa četudi film v nadaljevanju potrdi delovanje nadnaravnih sil. Tu pa se prava groza šele začne; z vrhunsko masko, praktičnimi učinki in prepričljivimi zvočnimi učinki gledalci vstopimo v pekel na zemlji in tudi Reagan se pred nami transformira iz razposajene deklice v demonsko pošast, ki masturbira s križem, preklinja Boga in izvaja nasilna dejanja. A The Exorcist ni samo zgodba o obsedenosti, temveč tudi moralka o izgubi vere ter kako to ponovno najti, ko se soočimo z zlom; ta konflikt odlično pooseblja Jason Miller kot oče Karras, ki je po izgubi matere začel dvomiti v svoje delo božjega odposlanca. The Exorcist je grozljivka, ki se brez težav uvršča med vrhunce sedme umetnosti, saj poleg visoke stopnje strahu in suspenza poskrbi za razvoj kompleksne in provokativne tematike, ki je v cerkvenih krogih bistveno bolj prisotna kot smo si pripravljeni priznati. Filmska klasika strahu.

ZF grozljivka Cube se začne v maniri povprečnega misterija; skupina osebnostno različnih posameznikov (od policista, zdravnice, arhitekta, študentke in avtista) se brez jasnega razloga prebudi v velikanski kocki z več izhodi, ki vodijo v naslednjo kocko. Vendar pa je pri izbiri izhoda potrebno biti taktičen, saj so nekatere notranjosti kock opremljene s smrtonosnimi pastmi. To je okvirna zgodba pričujočega filma, ki svojo pozornost namenja prikazu pobega posameznikov iz skrivnostnega kompleksa kock, pri tem pa se med njimi prebudijo vse človeške slabosti; nezaupanje, paranoja, obup, utrujenost in celo nasilje. Režiser in scenarist Vincenzo Natali, ki je inspiracijo več kot očitno črpal iz kultne serije The Twilight Zone, se navkljub futurističnemu ozadju ne poslužuje posebnih učinkov in spektakularne akcije (predvsem zaradi nizkega proračuna), ampak svoje adute polaga na domiselno minimalistično ozračje (film je bil pravzaprav posnet znotraj ene same kocke, kateri so zgolj spreminjali barvno razsvetljavo), klavstrofobično vzdušje, popolnoma neznano, vendar več kot prepričljivo igralsko zasedbo ter osredotočenja na psihološki vidik zgodbe, ki domiselno razgali človekove šibkosti in impulze, ki pridejo do izraza v najbolj ekstremnih situacijah. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da film ne ponudi  odgovorov na ključna vprašanja o obstoju in namenu kocke, vendar pa je po drugi strani ravno ta skrivnostnost preveč zlovešča, da se nas ne bi dotaknila in prestrašila. Eden najbolj preprosto zasnovanih, toda hkrati močno inteligentnih filmov vseh časov.