Stopi pred ogledalo in petkrat ponovi njegovo ime, nakar se ti pojavi za hrbtom in umori s svojo krvavo kljuko, ki jo nosi namesto roke. Ne, to ni neka cenena različica urbane legende o Bloody Mary, ampak mitologija psihološke grozljivke Candyman, ki je eden od tistih kultnih filmov, o katerem mnogi govorijo, čeprav se ves čas zdi, da ni deležen takšne pozornosti, kot si jo dejansko zasluži. Candyman, posnet po literarni predlogi Cliva Barkerja, je zgodba o mladi in naivni študentki, ki med preiskovanjem skrivnostne smrti ženske v revnejšem predelu mesta, napolnjenim s tolpami in rasizmom, naleti na legendo o morilcu s kljuko, pri tem pa se zaplete v nevarno igro s tistim, ki ga zasleuje. Pričujoči fim vsaj na prvi pogled deluje kot nekaj, kar spada na trg tretjerazrednih grozljivk, primernih za DVD tržišče, toda Candyman je presenetljivo prebrisan, kompleksen, strašljiv in z bogato temačno atmosfero obarvan film, ki uspe držati gledalca v napetosti vse do zadnje sekunde, hkrati pa postreže z ikonografijo telesnih grozljivk, ki je Barkerju še kako domača. Dobre igralske predstave, kjer seveda največ pozornosti ukrade Tony Todd v naslovni vlogi sadističnega nadnaravnega morilca, živahen tempo in tesnobno ozračje odtehtajo nekatere šibkosti film, kot je rahlo površinski družbeni komentar na račun rasizma in degregacije temnopoltih skupnosti, ki živijo v “urbanih rezervatih”. Candyman je film, ki si zasluži pozornost vsakega oboževalca domiselnih grozljivk, kjer si strah in prelivanje krvi hodita z roko v roki.

Hočeš ali nočeš, serijski morilci so in bodo vedno razburjali našo domišljijo in nič ni narobe s tem, če nas njihovi zapleteni umi fascinirajo. Nenazadnje je smiselno, da seciramo lik zloveščega klavca in s tem morebiti dobimo odgovore na to, kaj je sprožilo tisti ubijalski “klik” v njihovih možganih, ki jih je napeljal z izvedbi gnusnih zločinov. To morbidno radovednost gledalcem spretno izkoristi napet psihološki triler The Silence of The Lambs, ki je eden redkih bolj “ekstremnih” (vsaj za mainstreamovski hollywoodski izdelek) filmov z zasluženo oskarjevsko zmago v glavni kategoriji. Zgodba je znana; mlada in inteligentna agentka FBI Clarice Sterling (Jodie Foster) se požene v lov za sprevrženim serijskim morilcem Buffalom Billom (Ted Levine), ki svoje žrtve dobesedno olupi in iz njihovih kož izdeluje obleke. Agentka se po pomoč zateče k nekdanjemu psihiatru in krvoločnemu ljudožercu Hannibalu Lecterju (Anthony Hopkins), ki bi z izdelavo morilčevega psihološkega profila lahko pripomogel k njegovemu prijetju.  Osrednji motiv filma je predvsem kontrast med hladno preračunljivostjo genialnega psihopata in zagnanostjo mlade agentke, ki mora v imenu višjih ciljev sprejeti njegovo osebno igro manipulacije, izsiljevanja in predvsem psihičnega sadizma. Zato ni niti malo presenetljivo, da najboljši del filma predstavljajo (sicer redki) prizori izmenjave dialogov med Starlingovo in Lecterjem, ki ustvarjajo prav posebno medsebojno kemijo, saj njun odnos ne pozna meje med zasebnim in službenim. Film prepriča z izredno tesnobnim ozračjem, odličnimi igralskimi predstavami (še posebej prefinjeno zlobnega Hopkinska s svojo skorajda nezemeljsko prezenco), vrhunskim tempom ter ravno pravšnjo dozo brutalnega nasilja in inteligentne psihološke uganke. The Silence of the Lambs je izredno napet, inteligenten, surov in enigmatični film, ki nas prepričljivo seznani s svetom serijskih morilcev in njihovih sprevrženih, četudi fascinantnih umov.