Molčeči samotar Travis (Harry Dean Stanton) navidez brezciljno tava skozi puščavo v zahodnem Teksasu ob spremljavi hipnotične kitare legendarnega Ryja Cooderja. Ob vstopu v odročni bar izgubi zavest in kmalu zatem zdravnik kontaktira njegovega brata Walta (Dean Stockwell), ki je Travisa nazadnje videl pred štirimi leti, ko je brez pravega razloga zapustil ženo in komaj triletnega sina Hunterja. Paris, Texas, eden od kritiško najbolj cenjenih filmov nemškega mojstra sedme umetnosti Wima Wendersa in hkrati veliki zmagovalec filmskega festivala v Cannesu leta 1984, bi na najbolj preprost način opisali kot road movie o iskanju samega sebe in krpanju ran, ki jih na človeku pustita občutka krivde in izgube. Pot, ki jo opravi glavni junak, je zamišljena brez jasnega cilja oz. preprostih rešitev težkih eksistencialnih dilem, pa vendar se zdi, da njegov koraki vendarle vodijo do točke prebolevanja in iskanja notranjega smisla, ki bi Travisu osvetlilo pot v (nejasno) prihodnost. Wendersov minimalistični in intimni “ep” uspe zgodbo zaviti v tanko meglico enigmatičnosti, saj je osrednji lik skoraj vedno – z izjemo zadnje tretjine – izgubljen in brez jasne predstave o tem, kaj bi rad dosegel in kaj je tisto, kar ga je pahnilo v življenje potepuha. Film se lahko pohvali z odličnimi igralskimi predstavami (tako Stanton in Stockwell sta fenomenalna), že omenjeno nalezljivo Cooderjevo glasbo ter sofisticiranim obravnavanjem univerzalnih humanističnih tem, Wenders pa si pri tem ne zatiska oči pred dejstvom, da odgovorov na številna zastavljena vprašanja ne bo našel. Žal pa Paris, Texas nikoli ne dodobra izkoristi svojega potenciala, saj film pestita dve hibi; ta niti približno ne uspe upravičiti epsko dolžino skoraj dveh ur in pol in je – še posebej v drugi polovici – napolnjen z mnogimi mašili in splošno razvlečenostjo, še bolj pa moti to, da Travis ob koncu filma ni več tako fascinanten lik kot na začetku. Zdi se ironično, toda več ko gledalec izve o glavnem junaku, bolj nezanimiv postaja in tudi njegova razkrita življenjska zgodba je zaznamovana s predvidljivimi zasuki. Končni rezultat je sicer kompetentno narejen in odlično odigran film, ki pa ga pretirana dolžina in precej nezadovljiv epilog venomer potiskajo v povprečje.

Stil in vsebina sta ključni sestavini vsakega filma, četudi je treba priznati, da pri komercialnih izdelkih pogosto prihaja do prevlade prvega nad drugim. Tudi v primeru orjaške uspešnice Top Gun, ki je daljnega leta 1986 podirala rekorke gledanosti in zgolj s 15 milijonskim proračunom v blagajne prinesla kar 24 – krat večji zaslužek (ca. 360 milijonov dolarjev), z nepozabnim soundtrackom in frajerskim stilom postala ključni element popkulture 80. let, v stratosfero izstrelila vroče zvezdnike kot sta Tom Cruise in Val Kilmer, hkrati pa je poskrbela za močan dvig popularnosti poklica vojaškega pilota. In naj si o izdelku mislimo, kar hočemo, toda nesporno dejstvo je, da je Top Gun eden najbolj vplivnih in za mnoge kultnih filmov vseh časov. Pa vendar je potrebno odvreči nostalgična očala ter pustiti evforičnost javnosti ob strani ter videti film za to, kar žal je in tu akcijska drama režiserja Tonyja Scotta žal krepko pogrne. Ko je namreč govora o prevladi stila nad vsebino, je Top Gun vsekakor posebnost, saj je njegova vsebina pravzaprav stil; celoten film je hollywoodsko zlikana, kičasta, medlo odigrana (večina igralcev, vključno s Cruisom, Kilmerjem in Kelly McGillis v filmu zgolj pozirajo kot lutke za modne piste), melodramatična, obupno klišejska in površinska reklama reklama za ameriško vojsko. Da ne bomo krivični; film vsekakor očara z nekaterimi vratolomni akcijskimi prizori letenja med oblaki, hkrati pa postreže z odlično glasbo, ki je absolutno predobra za tako prazen in kozmetičen film… vendar pa je to – če smo popolnoma iskreni – hkrati tudi vse, po čemer se večina ljudi film spomni. Razen če omenimo še nekatere zabavne homoerotične podtone, ki so najverjetneje nenamerni, a vendar toliko bolj za počit smešni. Pa vendar; koga po vseh teh letih sploh briga, če je Top Gun boleče povprečen film? Dejstvo je, da brez tega filma tudi 80. leta ne bi bila takšna, kot se jih mnogi radi spominjajo. In to bo za mnoge gledalce več kot dovolj.