Filmi, ki se dotikajo vnovičnih snidenj nekdanjih prijateljev (bodisi s srednje šole ali univerze) so skoraj vedno napolnjeni z enko mero sladkosti kot tudi grenčice, saj pogosto razgalijo tragičen razkol med nekdaj idealističnimi sanjami posameznikov ter kruto resničnostjo, v kateri zgolj obstajajo, ne pa živijo. Britanska komična drama Peter’s Friend režiserja Kennetha Branagha nedvomno spada v to kategorijo; v ospredju je skupina šestih prijateljev, sicer nekdanjih članov gledališkega ansambla na univerzi v Cambridgu, ki se po desetih letih za božično-novoletne praznike znova zbere na pobudo Petra, ki je po očetovi smrti podedoval posestvo na angleškem podeželju. Tekom sprva zabavnega druženja se po pričakovanjih izkaže, da nihče od šesterice ni docela uspel uresničiti tistega, kar je želel; Roger in Mary prebolevata osebno tragedijo, Maggie je klasična britanska ženska na robu živčnega zloma, Sarah se v življenju lahko “pohvali” zgolj s propadlimi zvezami, Andrew je navkljub uspešni hollywoodski karieri postal cinično gobezdalo, medtem ko zadržani Peter v sebi čuva temačno skrivnost. Peter’s Friends je z vidika vsebine film, ki ne prinaša ničesar novega, vendar pa se njegova moč skriva v idealni kombinaciji toplega britanskega humorja, sofisticiranega občutka za bridki realizem ter predvsem prizemljenega in iskrenega pristopa do težav, s katerimi se soočajo posamezniki ob vstopu v svet odraslosti. Branagh uspe zaigrati na močne čustvene strune, vendar se gledalec ob tem ne počuti zmanipuliranega, še posebej po zaslugi resnično bogatega igralskega ansambla (poleg Branagha velja še omeniti Stephena Fryja, Emmo Thompson in Hugha Laurieja) in okusno pikrih dialogov, ganljivi epilog, kjer so se glavni junaki prisiljeni soočiti z neprijetnim spoznanjem, pa bo nedvomno poskrbel za velikansko količino robčkov. Moč filma Peter’s Friends se skriva v njegovi nepretencioznosti, preprostosti, iskrenosti in čustvenosti, navkljub nekaterim temačnim podtonom pa nas uspe spomniti, da za upanje nikoli ni prepozno.

Filmi, postavljeni v notranjost sodnih dvoran, že od nekdaj predstavljajo močan izziv tako za filmarje kot tudi gledalce; kako na dramatičen in zanimiv način prikazati dinamiko sodnih procesov, ki v realnosti niso ravno razburljivi in pogosto temeljijo na sledenju dolgočasnim proceduram, branju dolgih obtožnic in monotonim zasliševanjem prič? Hollywood je v 90. letih uspel iznajti formulo, ki je poskrbela za – sicer kratkotrajno – renesanso sodnih trilerjev, med katere spada tudi A Few Good Men v režiji Roba Reinerja in posnetega po istoimenski gledališki igri legendarnega Aarona Sorkina. Posebnost pričujoče igre in filma je ta, da se njena zgodba odvija ne na civilnem, temveč na vojaškem sodišču, kar dogajanju nemudoma doda še nekaj več suspenza kot sicer; ko v ameriški vojaški bazi Guantanamo Bay na Kubi dva marinca obtožijo umora svojega tovariša, se proti njima začne odvija težave sodni proces, katerega vse bolj umazano ozadje začenjo razgaljati trije idealistični odvetniki, pri tem pa trčijo ob neizprosnega polkovnika Jessupa, ki naj bi odredil napad na pokojnega marinca. A Few Good Men je brez kančka dvoma eden od najbolj napetih sodnih trilerjev 90. let, ki skoraj vedno zadane v polno; izbrušeni in pogosto cinično strupeni dialogi in presenetljivo živahen tempo (glede na to, da večina filma ne sloni na akciji, temveč na dialogih in razvoju likov) poskrbita, da gledalec brez težav spremlja dogajanje vse do ikoničnega preobrata. Še bolj pohvalno pa je to, da film seže onkraj klasične sodne drame in prikaže surovost in neizprosnost vojaškega režima, kjer so “majhne” žrtve potrebne za dosego “višjih” ciljev z vsemi možnimi – in še tako moralno spornimi – sredstvi. Seveda pa tako dober rezultat ne bi bi možen brez odlične igralske zasedbe, kjer še posebej močan vtis pusti diabolični Jack Nicholson v vlogi polkovnika Jessupa, nič slabša pa nista Kevin Bacon in Demi Moore, edino Tom Cruise v glavni vlogi znova boleha za pretiranim dokazovanjem, da zna igrati, namesto da bi se sprostil in se zlil v likom, ki ga igra. A Few Good Men je nostalgični spomin na obdobje v zgodovini Hollywooda, ko je ta še uspel razvajati gledalca z enako dozo zabave kot tudi inteligence.