Njegovo ime je Barry Champlain. Je enako oboževan kot tudi osovražen radijski voditelj nočnega pogovornega šova, v katerem ne manjka ostrih besed, politične nekorektnosti in necenzuriranega obračunavanja med Barryjem in njegovim občinstvom. Zaradi svojega židovskega porekla je pogosta tarča telefonskih napadov pripadnikov neonacističnih tolp, ki prezirajo njegove močno liberalne nazore, še posebej močno pa jih boli, da se Barry z njimi spušča v verbalne konflikte glede občutljivih tematik kot so rasizem, holokavst in homofobija. Z današnjega vidika je kontraverzna drama Talk Radio, eden od bolj (krivično) spregledanih filmov Oliverja Stona, nekakšna zlovešča napoved časov, ki prihajajo; časov, ko se mediji napajajajo s senzacionalizmom, sluzavo politično korektnostjo ter lažnimi novicami, občinstvo pa goji skorajda mazohističen odnos do ljudi, katerega močno prezira, hkrati pa se ni sposobno obrniti stran in ignorirati glas, ki mu ni povšeči. “Če me sovražite, zakaj me potem poslušate?” večkrat vpraša Champlain v vrhunski igralski predstavi Erica Bogosiana (ta je s Stonom tudi napisal scenarij, ki temelji na njegovi istoimenski gledališki predstavi, ki je delno povzeta po resničnem življenu radijskega voditelja Alana Berga, ki sta ga leta 1984 umorila dva pripadnika neonacistične tolpe) in Stone v svoji ostri drži ne popušča pri serviranju bolečega sporočila, ki bi lahko služilo kot groteskno ogledalo družbe, ki se tudi po več kot 35. letih ni kaj bistveno spremenila. Četudi se glavnina filma odvija v notranjosti radijskega studia, dogajanje ni niti približno dolgočasno ali razvlečeno, še posebej zaradi pikrih dialogov, spretne montaže in Bogosianove magnetne predstave, ki uspe sicer izredno zoprno osebnost približati gledalcu do te mere, da je ta celo nadnjo očaran. Z drugimi besedami; Barry Champlain, Oliver Stone in nenazadnje tudi Talk Radio vas izzivajo, da jih ignorirate.

Vsak režiser se v svoji karieri znajde pred realizacijo projekta, ki bi ga lahko imenoval njegov magnum opus oz. življenjsko delo, s katerim si želi, da bi bil za večno zapisan v zgodovino sedme umetnosti. Za Stevena Spielberga, ki je že od nekdaj uspešno pilotiral med orjaškimi blockbusterji in manjšimi oz. bolj intimnimi umetniškimi izdelki, se zdi, da je Schindler’s List njegov hkrati najbolj ambiciozen kot tudi oseben projekt. Več kot tri ure dolga zgodovinska vojna drama pripoveduje resnično zgodbo o nemškem poslovnežu Oskarju Schindlerju, ki je za časa 2. svetovne vojne resda služil nacističnemu režimu, vendar pa je hkrati postal tudi simbol humanitarnosti, saj je v svoji tovarni zaposlil več kot 1.000 preganjanih Judov in jih s tem rešil gotove smrti v zloveščih koncentracijskih taboriščih. Da je Spielberg v nastajanje pričujočega filma vložil ogromno truda, je razvidno že po uvodnih kadrih, kjer se režiser izkaže s svojim presunljivim občutkom za podrobnosti in trmastim prizadevanjem, da eno od najbolj temačnih poglavij človeške zgodovine prikaže v karseda realistični in iskreni luči. Manj izkušen filmar bi Schindlerjevo zgodbo o rešitvi Judov spremenil v osladno moralko s pridigarskimi toni, toda Schnindler’s List je s svojo zgodovinsko natančnostjo, surovo črno-belo fotografijo in mukotrpnimi scenami grozot, ki jih je prinesel pošastni nacistični režim, ne zgolj navdihujoča zgodba o večnem spopadu med posameznikovo moralo in sprevrženo zunanjo ideologijo, ampak hkrati subtilno nastavljeno opozorilo gledalcu, da se takšne stvari ne bi več ponovile. K temu dodajmo še odlične igralske predstave (kraljujejo predvsem Liam Neeson, Ralph Fiennes v zastrašujoči vlogi psihopatskega nacističnega polkovnika Amona Goetha ter Ben Kingsley), čudovito minimalistično vizualno podobo, ki venomer lovi ravnotežje med realizmom in poetičnostjo ter na trenutke zastrašujoče natančno rekonstrukcijo takšnih dogodkov kot so genocidna praznenja židovskih getov ter mučenja, kateremu so bili ujetniki podvrženi v taboriščih. Schindler’s List morebiti zgodovinsko ni popolnoma natančen in kakšno podrobnost podredi moralni odgovornosti, ki jo nosi zgodba, toda kot celota je preveč boleč in srhljiv, da se gledalca ne bi dotaknil.