Inferno predstavlja drugo poglavje v neuradni trilogiji Tri matere italijanskega mojstra groze in suspenza Daria Argenta in bi ga lahko označili za nekakšno nadaljevanje njegove kultne klasike Suspiria, četudi je povezava med obema filmoma zelo bežna. Oba sicer izhajata iz predpostavke o obstoju treh čarovniških kultov in zloveščih nadnaravnih božanstev, ki se nahajajo na treh svetovnih lokacijah; Mater Suspiriorum v nemškem mestu Freiburg, kjer se odvija Suspiria, Mater Lachrymarum v Rimu ter Mater Tenebrarum v New Yorku. Slednja tudi predstavlja osrednji motiv pričujočega filma, ki sicer preskakuje med Rimom in New Yorkom; v prvem naletimo na ameriškega študenta Marka in njegovo prijateljico Saro, ki na podlagi skrivnostnega pisma Markove sestre trčita ob zloveščo knjigo o čarovniških kultih, v drugem pa spremljamo Marka, ki se vrne domov in skuša odkriti okoliščine nenadnega izginotja njegove sestre. Inferno, ki je bil ob izidu krivično spregledan film, vendar je tekom let vendarle pridobil na veljavi, omogoča Argentu, da zvesto sledi stilu, ki ga je izbrusil v klasiki Suspiria, hkrati pa ga tudi nadgradi; gledalci smo znova priča hipnotični kombinaciji kričeče živih in temačnih barv ter mikavnemu miksu neogotske in baročne scenografije, izkušnja pa je pospremljena z zvokom razigranega elektrorocka ter ducatom verjetno najbolj brutalnih prizorov nasilja v Argentovi karieri. Inferno je brez kančka dvoma najbolj grafično nazoren in brezkompromisno okruten film, katerega pretiravanje je hkrati del njegovega bizarnega šarma, melodramatična igra in Argentovo mojstrsko eksperimentiranje z žanrskimi klišeji pa vzdušje filma naredijo še bolj nepozabno. Velja zgolj opozoriti, da film zahteva nekoliko več potrpljenja od gledalca, saj se zgodba začne razvijati šele po dobre tričetrt ure, z nenadnimi menjavami lokacij in likov pa zna tudi ustvariti zmedo. Pa vendar so to stilske in vsebinske zakonitosti italijanskega slasherja gialla, zato jih je težko označiti za napake. Inferno morebiti ne dosega fenomenalnosti in zloveščosti Suspirie, vendar pa je več kot dostojno nadaljevanje, ob katerem boste glasno kričali.

Oče posebnega žanra italijanskega slasherja, imenovanega giallo, Dario Argento se je po krajšem izletu v vode zgodovinske komične drame The Five Days, leta 1975 odločil vrniti k žanru grozljivk in postregel s filmom, ki ga marsikdo razglaša za njegov magnum opus oz. najbolj prepoznaven in proslavljen film v njegovi karieri. Deep Red, ki hkrati predstavlja prvo kolaboracijo med Argentom in italijanskimi progresivnimi rock performerji Goblin, nadaljuje tradicijo njegovega prvenca The Bird With the Crystal Plumage; znova je v ospredju zamaskiran morilec v usnjenih rokavicah, ki na začetku filma brutalno umori jasnovidko, edina priča zločina pa je jazz glasbenik Marcus, kateri sklene zavezništvo z jezično in ambiciozno novinarko Gianno, da bi uspel odkriti identiteto morilca in odkriti motiva za njegova grozljiva dejanja. Pri tem se v zgodbo o iskanju klavca vrinejo tudi elementi nadnaravnega oz. strašljive legende o zakleti hiši, ki naj bi bila usodno povezana z morilcem in njegovo težavno preteklostjo. Deep Red je esenca gialla in deluje kot zbirka najboljšega, kar omenjeni žanr ponuja; melodramatična in pogosto ekspresivna igra, cinični humor, pogosto kičasta scenografija, ki lovi ravnotežje med neogotskim in baročnim, zdaj že ponarodela glasbena podlaga zasedbe Goblin, ki bi jo najlažje opisali kot eksperimentalna mešanica elektronskega rocka in progresive ter seveda ogromna količina absurdnega nasilja, katerega lahko mojstrsko obvlada zgolj tak kaliber filmarja, kot je Argento. Ta se lahko pohvali tudi z vrhunskim ohranjanjem suspenza ter kompleksnimi psihološkimi elementi zgodbe, ki bi v rokah kateregakoli drugega filmarja izpadla kot hitropotrošna roba za tretjerazredne TV trilerje z možnostjo minimalnega uspeha na DVD tržišču. Četudi je giallo žanr, ki bo gledalce zaradi nenavadnega stila in nekonvencionalnih prijemom znotraj filmskih klavnic enako močno navdušili kot tudi odbijal, je tako žanru kot filmu Deep Red nemogoče odreči Argentov prepoznaven avtorski pečat in mojstrsko zrežirane prizore groze in suspenza, ki tudi po skoraj 50. letih še vedno uspejo stresti do kosti. Več kot upravičena klasika italijanske filmske klavnice.