The Innocents (2022)

Rating: 9 out of 10.

Norveški filmar Eskil Vogt je širši javnosti morebiti najbolj poznan po kolaboraciji z Joachimom Trierjem, s katerim je spisal kritiško cenjeno romantično komedijo The Worst Person in the World, sedaj pa se predstavlja s svojim drugim celovečercem, fantazijsko srhljivko The Innocents. V filmu spremljamo deklico Ido, ki se v poletnih mesecih s svojima staršema in avtistično starejšo sestro Anno preseli v navidez mirno in idilično blokovsko naselje. Kmalu zatem se Ida in Anna spoprijateljita s sramežljivim vrstnikom Benom in Aisho, ki boleha za nenavadno kožno boleznijo, razkrito pa je tudi, da četverica poseduje skrivnostne (in tudi smrtonosne) nadnaravne moči, zaradi katerih je njihovo prijateljstvo postavljeno na preizkušnjo. Vogt vsaj na prvi pogled stopa po že večkrat videni poti razkrivanja težavnega vsakdanjika najstniških “posebnežev” oz. izobčencev, katerih frustracije, jeza in strahovi se materializirajo v – recimo temu – “superherojske” moči, pa četudi so te uporabljene izključno za širjenje bolečine in brutalnega nasilja. Film izvrstno lovi kontrast med s soncem in živimi barvami obsijanem blokovskim naseljem, kjer se glavnina zgodbe odvija ter pogosto nasilnim dogajanjem, vendar to še zdaleč ne pomeni, da je The Innocents eksplotacijska klavnica; Vogtov film je zaznamovan s počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti in potrpežljivosti, hkrati pa svojo zgodbo razvija tako, da ta predstavlja zaokroženo celoto šele v zadnji tretjini, ki – mimogrede – postreže z enim od najbolj napetih in emocionalnih finalnih filmskih obračunov in že zaradi tega se gledalcu splača vztrajati skozi bolj počasne trenutke filma. Posebej je treba pohvaliti tudi nastope otroških igralcev, ki so – vsaj za njihovo starost – izredno prepričljivi in avtentični, Vogt pa s spretnim obračanjem žanrskih klišejev ter suverenim pristopom do obravnavanih problematik uspe perfektno izluščiti bistvo zgodbe pred gledalčevimi očmi. The Innocents je odlična zmes fantazije, superherojskega patosa in grozljivke, ki ostane z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice.

Under the Shadow (2016)

Grozljivke ponavadi nimajo tendence nagovarjati širša oz. družbeno relavantna vprašanja, kaj šele, da bi se dotaknile takšnih tem kot so rasna segrecija, šovinizem ali politika.Under the Shadow pa je ravno to; unikaten miks nadnaravne srhljivke in angažirane umetnosti, ki razkriva podcenjujoč položaj žensk v Iranu in grozljiva ozadja več let trajajočega iraško-iranskega konflikta v 70. letih prejšnjega stoletja. Zgodba se vrti okoli matere, nekdaj obetavne študentke medicine, kateri oblasti zaradi preteklega aktivnega sodelovanja v revolucionarnem gibanju ne dovolijo nadaljevanja študija, zato je obsojena na dolgočasno življenje za štirimi stenami s svojo hčerko in možem, uspešnim zdravnikom. Ko slednjega vpokličejo na bojišče, mati in hči ostaneta sami v stanovanju, kjer se kmalu zatem začnejo dogajati nenavadne reči, ki so plod nevidnih nadnaravnih sil. Kot že rečeno, Under the Shadow prepleta osebno zgodbo o ženski, ki zaradi strogih pravil iranske družbe ni zmožna izpolnjevati svoje vloge izobraženke, prav tako pa je zaradi grozljivih stvari, ki se dogajajo njeni hčerki, nemočna ohraniti svojo trdno materinsko držo. Režiser in scenarist Babak Anvari s sprano fotografijo, izrazitim minimalizmom ter samozavestnim občutkom za suspenz uspe močan družbeni komentar zapakirati v navidez klišejsko zgodbo o še enem demonu, ki rad straši otroke in jim pere možgane z bizarnimi fintami. In ravno zaradi svoje nenavadne narave ter uporabe praktičnih učinkov uspe gledalca prestrašiti kot tudi vzpodubiti k razmišljanju o nažalost še vedno aktualnem vprašanju previsokih pričakovanj, ki jih družba goji do žensk. Angažirana groza.

Ocena

Rating: 4 out of 5.