Requiem (2006)

Rating: 10 out of 10.

Demonska obsedenost je eden najpogostejših klišejev v filmskih grozljivkah, ki je že tako obrabljen, da večkrat meji na parodijo. Nemška drama Requiem sicer sledi temu motivu, hkrati pa ga obrne na glavo, saj se namesto posebnih učinkov, cenenih skokov v kamero in prisiljene dramatične glasbe posveča psihološkemu vidiku obsedenosti. Film predstavlja realističen vpogled v ozadje najbolj znanega primera eksorcizma Anneliese Michel, ki je pogoste epileptične napade in psihotične epizode pripisala moči demonov, ki so bivali v njenem telesu vse do leta 1976, ko je po seriji ritualov izganjanja zaradi hude podhranjenosti in izčrpanosti umrla. Requiem sicer ni biografija o Anelliese, saj predstavi nov lik globoko verne študentke pedagodike Michaele (Sandra Hüller), ki trpi za nepojasnjenimi napadi panike ter psihično obremenjenostjo zaradi pritiska njenih pretirano zaščitniških staršev, ki dekle ovirajo na poti do samostojnosti. Ni treba poudarjati, da sta si tako Anneliesina kot tudi Michaelina zgodba zelo podobni, le da tokrat ne prihaja do klasične eksplotacije resnične tragedije za izvajanje melodramatičnosti in pompoznosti. Requiem je naturalistična drama, ki obravnava stanje glavne junakinje kot psihično bolezen, ravno zato pa film izpade bistveno bolj strašljivo, saj se močno približa resničnosti in razgali kakšne posledice lahko pusti duševna stiska na človeku, če se nanjo ne odzove pravočasno. Seveda pa ne smemo prezreti še nekaterih subtilnih komentarjev na račun religije in kako ta izkoristi človekov strah za zganjanje moralne panike. Prestresljiva mojstrovina strahu in verskega fanatizma.

Več vidjeno (1987)

Rating: 9 out of 10.

Srbski režiser Goran Marković se je v 80. letih močno spogledoval z žanrom filmske grozljivke, katerega je začinil z močnimi (in še posebej ostrimi) družbenokritičnimi komentarji na račun mnogih stranpoti nekdanjega jugoslovanskega režima. Slednje je bilo še posebej izrazito v kultni medicinski grozljivki Variola Vera, ki je spregovorila o resničnem izbruhu bolezni črnih koz v osrednji beograjski bolnišnici, s psihološkim trilerjem Več vidjeno pa se je osredotočila na bolj intimno, vendar nič manj strašljivo in zbadljivo zgodbo na temo psihičnih bolezni in utesnjenosti političnega ozračja v poslednjem obdobju obstoja nekdanje skupne države. Film je že od samega začetka zavit v meglico skrivnosti; mladenič sedi v dvorani in z gledalci spremlja nastop duševno motenega pianista Mihajla, med njima pa je nemudoma vzpostavljena nenavadna vez. Zgodba se nato preseli v leto 1971, kjer spoznamo Mihajla kot sramežljivega in vase zaprtega profesorja klavirja, ki se zaplete v romanco z lahkoživo Olgico, sicer učiteljico plesa, ki živi v majhnem stanovanju s svojim bolnim bratcem ter očetom alkoholikom. Kot je moč pričakovati, Mihajlo od njune zveze pričakuje nekaj več, vendar ga Olgica nemudoma zavrne in izbere novega ljubimca, to pa glavnega junaka pahne v psihozo, ki pa je tudi posledica nerazčiščenih travm iz lastne otroštva. Več vidjeno je izredno temačna, pretresljiva in strašljiva tragedija, ki gledalca šokira ravno zaradi tega, ker je vsak delček filma izredno blizu resničnosti, kar znova dokazuje že znano tezo, da je najhujši vir groze ravno sam človek s svojim okrutnim obnašanjem in nekontroliranimi izbruhi jeze in agresije. Film več kot kompetentno prepleta družbenokritični komentar o montiranih povojnih procesih in temu doda elemente srhljive psihološke drame in celo slasherja, ki pa nikoli ne zapade v vode cenene eksplotacije. Odlične igralske predstave, pristno tesnobno ozračje ter srhljivo avtentična rekonstrucija bolnega človeškega uma naredijo iz filma Več vidjeno nepozabno srbsko filmsko klasiko, ki preseže žanrsko podobno čezlužniške produkte.