Sveto mesto režiserja Djordjeta Kadijevića je žal eden od bolj obskurnih in krivično spregledanih izdelkov v zgodovini srbskega filma, ki ohlapno temelji na kratki zgodbi Viy slovitega ruskega pisca Nikolaja Vasiljevića Gogolja. Film spremlja mladega in naivnega študenta teologije, ki mora odpotovati v odročno vasico, kjer tri noči zapored bere psalme pred krsto nedavno preminulega mladega dekleta. Vsaka noč je zaznamovna z močno prisotnostjo nadnaravnih sil, vmes pa zgodba preko morečih flashbackov razgalja šokantne skrivnosti iz življenja mrtvega dekleta. Sveto mesto vključuje veliko elementov italijanskih erotičnih grozljivk iz 70. let ter gotske drame, hkrati pa se na tematski ravni dotakne mnogih tabu tem kot so incest, seksualna zavrtost in večno prepletanje ljubezni in smrti, ki tokrat ne bi mogla biti v bolj nelagodno zloveščem objemu. Preko osebne zgodbe o mladem duhovniku in njegovem bizarnem odnosu z usodnim dekletom, ki je za časa življenja brezvestno ovijalo moške okoli prsta, Kadijević poseže v grdo ozadje navidez urejenih vaških skupnosti, hkrati pa ustvari surrealno ozračje, polno misticizma, morbidne erotike in fatalizma. Odlične igralske predstave, srhljivo dobra glasba, potrpežljiv tempo kompleksne zgodbe ter izpiljena vizualna podoba so glavni aduti ene od krivično spregledanih mojstrovin srbskega filma. Z drugimi besedami; eden od najbolj strašljivih in simbolno bogatih filmov vseh časov.

V času splošne panike, ki je vladala zaradi epidemije koronavirusa, so filmi na temo okužb in posledic (predvsem psihičnih), ki jih te pustijo na ljudeh, znova postali strašljivo aktualni in skorajda preroški. Eden od teh je tudi kultna jugoslovanska srhljivka Variola Vera, ki sicer temelji na resničnih dogodkih iz leta 1972, ko je celotno Jugoslavijo pretresel izbruh bolezni črnih koz, zaradi katerega je bila oblast prisiljena izvesti karanteno nad osrednjo bolnišnico v Beogradu, ki je bila tudi epicenter okužbe. Režiser in scenarist Goran Marković sicer sledi okvirnim dejstvom glede resnične epidemije, vendar si hkrati privošči veliko umetniške svobode, zaradi katerega film ni dokumentarističen, ampak prepleten z elementi psihološkega trilerja in skorajda zombijevske grozljivke. Film na srečo nikoli ne zapade v pretiravanje in postreže z dokaj verjetnim scenarijem, ki med drugim služi tudi kot neolepšan prikaz vsega, kar se prebudi v človeku pod težkimi pogoji; od strahu, panike, egoizma, nasilja in hkrati tudi požrtovalnosti in humanosti. S srhljivo glasbo Zorana Smijanovića, bogatim igralskim ansamblom samih veteranov (od Rade Šerbedžije, Aleksandra Berčka, Rade Markovića do Bogdana Diklića, katerega lik v zdravnico zaljubljenega bebčka je sicer nekoliko nepotreben), vrhunskim suspenzom ter morečo atmosfero, ki še posebej dandanes deluje zlovešče kot še nikoli prej, uspe film zgrabiti gledalca v svoje roke in ga popeljali skozi pravo grozo, ki je toliko bolj strašljiva, ker je zelo blizu resnice. Variola Vera je upravičeno klasika jugoslovanskega filma, ki opominja, kako krhki in nemočni smo lahko ljudje.