Do začetka 60. let je bil Alfred Hitchcock že dodobra uveljavljen filmski mojster, vendar pa ni nihče pričakoval, da se njegova kariera pripravlja na nov vzpon, ki je bil sprva obravnavan kot recept za katastrofo. Hitchcock se je namreč odločil posneti film Psycho, ki temelji na istoimenskem romanu Roberta Blocha in spregovori o introvertiranem, čudaškem in ekscentričnem lastniku obcestnega motela Normanu Batesu (Anthony Perkins), ki pod fasado sramežljivega, a hkrati ustrežljivega mladeniča skriva obraz psihopatskega morilca, ki preži na mlada dekleta in z njihovimi brutalnimi umori poteši potlačeno seksualno poželenje. Verjetno je že iz okvirne vsebine jasno, zakaj je Hitchcockova klasika ob izidu dvigovala ogromno prahu; konzervativna 60. leta niso bila pripravljena na odvratno zgodbo, ki delno temelji na umorih resničnega serijskega morilca Eda Geina in se brezsramno spusti v najtemnejše predele človekove podzavesti ter med drugim širšemu občinstvu predstavi koncepte Ojdipovega kompleksa oz. pretirane moške navezanosti na mater in kako lahko ta včasih pripelje do uničujočih posledic. In četudi mnogi Psycho uvrščajo med pradeda žanra grozljivk, imenovanega “slasher”, je film vse prej kot eksplotacijska klavnica s hektolitri krvi (predvsem zato, ker cenzura tedaj teh ekscesov ni dovoljevala), temveč prefinjena in suspenza polna psihološka srhljivka, ki s Hitchcockovo mojstrsko režijo, inovativnimi kadri, presunljivim grajenjem temačne atmosfere ter nepozabno glasbo gledalca drži v napetosti tudi po več kot 60. letih. Seveda ob tem ne smemo zanemariti odličnih igralskih predstav, drznih odločitev (npr. da glavna igralka Janet Leigh v bistvu umre že nekje na polovici filma, kar je bilo za tedanje čase nekaj nezaslišanega) in dejstva, da je Psycho tlakoval pot sodobnim grozljivkam. Klasika, ki po drznosti in inovativnosti prekaša mnoge sodobne klavnice.

Mel Brooks upravičeno nosi naziv kralja filmske parodije, katerega stil in prefinijenost še danes (sicer bolj ali manj neuspešno) skušajo posnemati mnogi. In enega od vrhuncev njegovega ustvarjanja predstavlja komična grozljivka Young Frankenstein, ki bi jo na površju označili za parodijo klasičnih grozljivk studia Universal kot so Frankenstein, Wolfman, The Invisible Man, Bride of Frankenstein in The Mummy. V filmu spremljajo koleričnega dr. Fredricka Frankensteina, vnuka slovitega znanstvenika, ki odpotuje v Transilvanijo, da bi se lotil tveganega poskusa obuditve trupla in s tem dokazal, da njegov dedek vendarle ni bil zgolj norec z božjim kompleksom, ampak briljantni znanstvenik. The Young Frankenstein resda funkcionira kot zbirka posrečenih gagov, absurdne fizične komedije in referenčnih šal, vendar pa je mnogo več kot to; četudi se pogosto norčuje iz žanrskih klišejev klasičnih filmskih grozljivk, jim po drugi strani izkaže spoštljiv spomenik, še posebej vizionarskemu Jamesu Whalu, ki je leta 1931 prestrašil svet s klasiko Frankenstein. Še več; Brooksov film je bil posnet na istih lokacijah in z rekviziti, ki jih je uporabil Whale pri snovanju svoje mojstrovine, kar še bolj izkazuje, da je pričujoča parodija mnogo več kot zgolj poligon za stresanje šal. Seveda pa je film še vedno v prvi vrsti za počit smešna komedija zmešnjav s premišljenimi šalami, ki skoraj vedno zadanejo v polno in nikoli ne delujejo nepovezano s pripovedno nitjo, kar pomeni, da so tako zgodba kot komični vložki spretno prepleteni v smiselno mrežo. To pa ne bi bilo možno pred izvrstne igralske zasedbe, kjer največ smeha izvabijo Gene Wilder, Mary Feldman kot Frankensteinov pomočnik Igor in Peter Boyle kot mutasta pošast, ki se na smrt boji ognja. Ne zgolj vrhunska parodija, ampak ena najboljših filmskih komedij vseh časov.