Do sredine 90. let je bil žanr filmskih klavnic oz. slasherjev že dodobra izkoriščen in to do te mere, da je s svojim trmoglavim sledenjem pravilom in klišejem že mejil na parodijo samega sebe. Ravno zato je bilo potrebno slasherje, da bi ti sploh ostali relavantni za prihajajočo milenijsko generacijo, revitalizirati na domiseln in prebrisan način. Ta težka naloga je uspela kolaboraciji kultnega režiserja Wesa Cravena ter scenarista Kevina Williamsona, ki sta prišla na idejo za samoironični, satirični in na trenutke metafizični slasher, ki bi na samosvoj način obravnavani žanr parodiral, hkrati pa mu tlakoval pot v prihodnost; tako se je rodila komična grozljivka Scream, navidez (in najverjetneje namerno) klišejska zgodba o najstniški devici Sidney Prescott (Neve Campbell), ki skuša preboleti brutalno posilstvo in umor njene matere, hkrati pa postane tarča zamaskiranega morilca. Film v zdaj že ikoničnih prvih minutah filmah, kjer spremljamo brutalni umor srednješolke Casey (Drew Barrymone), daje vedeti, v katero smer se nagiba; morilec ji namreč zastavlja vprašanja na temo filmskih grozljivk, hkrati pa se s prebrisano spisanimi dialogi roga udomačeni bebavosti likov v tovrstnih filmih, ki – po besedah Sidney – pred morilcem idiotsko zbežijo po stopnicah v zgornji del hiše, ne pa skozi vhodna vrata. V takšnem satiričnem duhu mine preostanek filma, ki z vidika grozljivke ni pretirano strašljiv, vendar se to niti ne trudi biti; Scream je slasher, ki skuša gledalcu predstaviti dodobra znane perspektive na obravnavani žanr, jih obrniti na glavo in ga hkrati očarati s simpatično galerijo likov, ikoničnih scen ter končnega preobrata, ki znova služi kot avtoreferenca na lastno predvidljivosti in pomanjkanje motiva za ubijanje. Scream tako z odlično igralsko zasedbo, ravno pravšnjo mero humorja in suspenza ter prebrisanim norčevanjem iz samega sebe ostaja tudi danes izredno unikaten in na svoj način provokativen slasher, ki je spremenil zgodovino žanra.

Režiser Brian De Palma je bil na začetku svoje kariere (še posebej v 60. in 70. letih) okronan za enega od kraljev filmskega suspenza in marsikdo ga je po talentu celo primerjal z legendarnim Hitchcockom. Te vzporednice z mojstrom groze niso pretirane, saj je De Palma poskrbel za ogromno število napetih klasik, ki so uspešno prestale tok časa in so še danes enako zlovešče in šokantne kot ob svojem izidu. Med te klasike spada tudi psihološka grozljivka Carrie, sicer filmska adaptacija knjižnega prvenca Stephena Kinga o sramežljivi srednješolki, ki v najbolj občutljivem obdobju svojega odraščanja spozna, da je drugačna. Ne samo, da živi z versko blazno materjo in je tarča razvajenih in samovšečnih vrstnic, ob prvem pojavu menstruacije začne Carrie razvijati nenavadne telekinetične sposobnosti, ki pa zgolj pospešijo njene nevarne fizične in psihične spremembe. Carrie je navkljub nadnaravnim elementom v prvi vrsti pretresljiva zgodba o odraščanju najstniške izobčenke, ki je močno razklana med zaščitniško posesivnostjo svoje blazne matere in svetom, katerega hkrati dojema kot priložnost za srečo kot tudi nevarnost. Iz tega vidika je dokaj hitro jasno, da De Palma in King nista želela ustvariti samo še ene grozljivke o družbeno neprilagojenem dekletu, temveč celotna zgodba služi kot parabola za še kako občutljivo problematiko najstniške anksioznosti v obdobju spolnega dozorevanja. Film uspe ta konflikt predstaviti na boleče prepričljiv način, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Sissy Spacek in Piper Laurie v vlogah hčerke in matere, ujetih v avtodestruktivni družinski odnos. In film v svoji neizprosnosti nikoli ne popusti ter grafično prikaže posledice, ki jih na občutljivih najstnicah pusti psihično in fizično mučenje, kar vodi tudi do zdaj že ikoničnega krvavega maturantskega plesa in splošnega uničenja sveta, v katerem Carrie ne more obstajati. Carrie je čista filmska klasika, ki tudi po vseh teh letih ostaja nepresežena in brutalna.