Umetniško gibanje nemškega ekspresionizma, ki je med drugim zaplodilo celo vrsto filmskih klasik, je v začetku 20. let minulega stoletja doživljalo svoj ustvarjalni preporod, še posebej z izidom zlovešče grozljivke The Cabinet of Dr. Caligari. Film, ki si lasti zasluge za rojstvo podžanra psihološkega trilerja, so režiser Robert Wiene ter scenarista Carl Mayer in Hans Janowitz zasnovali kot domiselno kritiko sistemskega nasilja, ki je bilo v nemško govorečih državah najbolj izrazito za časa prve svetovne vojne. Zato ne preseneča, da je osrednji lik filma sadistični hipnotizer Caligari (Werner Krauss), ki s pomočjo spalne paralize prevzame nadzor nad skrivnostnim Cesarjem, ki začne izvrševati serijske umore po vasici Holstenwall. Tisto, kar ob ogledu filma najbolj pade v oči, je njegova nepozabna vizualna podoba sveta, ki ostaja zgolj navidezno realističen, medtem ko ga sestavljalo nenavadne sence, namerno klavstrofobične lokacije, tako urbana področja kot tudi narava pa so zgrajene iz kartona, kar močno pripomore k vzpostavljanju srhljive surrealne atmosfere. Svet, ki ga predstavlja film, je oropan logike in hkrati enako zastrašujoč kot tudi čudovit, temu primerne pa so tudi igralske predstave, ki kakopak temeljijo na močni obrazni mimiki ter srhljivi maski, ki še danes pošteno prestrašijo gledalce. The Cabinet of Dr. Caligarni je film, podan v več poglavjih in z zgodbo, povedano skozi stilsko dovršene bralne kartice, hkrati pa postreže s šokantim končnim preobratom, ki že tako dovolj majavo logiko filma obrne na glavo in je bil v zgodovini sedme umetnosti neštetokrat kopiran. Večna nema klasika, ki tudi po več kot stotih letih uspešno kljubuje toku časa.

Kljub temu, da velja grozljivka za enega najbolj popularnih filmskih žanrov, obstaja zgolj peščica filmov, ki so uspeli gledalce prestrašiti do kosti. Mednja sprada tudi nadnaravna grozljivka The Exorcist, posneta po istoimenskem romanu Williama Petra Blattyja, ki je leta 1973 ob izidu navkljub mešanim kritiškim odzivom popolnoma obnorela občinstvo; to je med občinstvom doživljajo napade panike, zastoje srca, bruhanje in – če je moč verjeti poročilom – celo splave pri nosečnicah. Z današnjega vidika se zdi takšen odziv pretiran, toda The Exorcist tudi po več kot 40. letih še vedno ostaja eden najstrašnejših filmov vseh časov. Režiser William Friedkin je zgodbo o demonski obsedenosti nedolžne 12 – letnice Reagan (fenomenalna Linda Blair, ki je s svojo predstavo patentirala lik s hudičem obsedene deklice) predstavil na dokaj oz. kolikor je pač močno realističen način, zato niti ni presenetljivo, da se je toliko ljudi poistovetilo z dogajanjem. Še več; film gledalca v prvi polovici premeteno napeljuje k možnosti, da je Reagan psihična bolnica in sam proces izganjanja hudiča enači kot postopek, ki na posameznika nima večjega učinka, temveč nanj deluje zgolj psihološko. Ta tanka meja med psihozo in dejansko obsedenostjo je že sama po sebi dovolj strašljiva, pa četudi film v nadaljevanju potrdi delovanje nadnaravnih sil. Tu pa se prava groza šele začne; z vrhunsko masko, praktičnimi učinki in prepričljivimi zvočnimi učinki gledalci vstopimo v pekel na zemlji in tudi Reagan se pred nami transformira iz razposajene deklice v demonsko pošast, ki masturbira s križem, preklinja Boga in izvaja nasilna dejanja. A The Exorcist ni samo zgodba o obsedenosti, temveč tudi moralka o izgubi vere ter kako to ponovno najti, ko se soočimo z zlom; ta konflikt odlično pooseblja Jason Miller kot oče Karras, ki je po izgubi matere začel dvomiti v svoje delo božjega odposlanca. The Exorcist je grozljivka, ki se brez težav uvršča med vrhunce sedme umetnosti, saj poleg visoke stopnje strahu in suspenza poskrbi za razvoj kompleksne in provokativne tematike, ki je v cerkvenih krogih bistveno bolj prisotna kot smo si pripravljeni priznati. Filmska klasika strahu.