Stopi pred ogledalo in petkrat ponovi njegovo ime, nakar se ti pojavi za hrbtom in umori s svojo krvavo kljuko, ki jo nosi namesto roke. Ne, to ni neka cenena različica urbane legende o Bloody Mary, ampak mitologija psihološke grozljivke Candyman, ki je eden od tistih kultnih filmov, o katerem mnogi govorijo, čeprav se ves čas zdi, da ni deležen takšne pozornosti, kot si jo dejansko zasluži. Candyman, posnet po literarni predlogi Cliva Barkerja, je zgodba o mladi in naivni študentki, ki med preiskovanjem skrivnostne smrti ženske v revnejšem predelu mesta, napolnjenim s tolpami in rasizmom, naleti na legendo o morilcu s kljuko, pri tem pa se zaplete v nevarno igro s tistim, ki ga zasleuje. Pričujoči fim vsaj na prvi pogled deluje kot nekaj, kar spada na trg tretjerazrednih grozljivk, primernih za DVD tržišče, toda Candyman je presenetljivo prebrisan, kompleksen, strašljiv in z bogato temačno atmosfero obarvan film, ki uspe držati gledalca v napetosti vse do zadnje sekunde, hkrati pa postreže z ikonografijo telesnih grozljivk, ki je Barkerju še kako domača. Dobre igralske predstave, kjer seveda največ pozornosti ukrade Tony Todd v naslovni vlogi sadističnega nadnaravnega morilca, živahen tempo in tesnobno ozračje odtehtajo nekatere šibkosti film, kot je rahlo površinski družbeni komentar na račun rasizma in degregacije temnopoltih skupnosti, ki živijo v “urbanih rezervatih”. Candyman je film, ki si zasluži pozornost vsakega oboževalca domiselnih grozljivk, kjer si strah in prelivanje krvi hodita z roko v roki.
